Piše: Gašper Blažič
Franci Zavrl je med Slovenci že več desetletij zelo znano ime. V drugi polovici osemdesetih let je bil odgovorni urednik Mladine, njene tedanje objave pa so močno razburjale tako armadne kroge v Beogradu kot tudi slovenski politični (komunistični) vrh. V začetku junija 1988 se je tudi sam znašel v kolesju represije ter armadnega sodstva, ko je postal četrti obtoženi v zloglasnem procesu JBTZ. Tokrat se je znova angažiral v civilni družbi, razloge za to pa nam je pojasnil v intervjuju.
Franci Zavrl (1962) je diplomirani psiholog, vendar se je večino svoje kariere ukvarjal z mediji in komuniciranjem. Kot študent se je angažiral v medijih – denimo na Radiu Študent, kjer je bil krajši čas tudi odgovorni urednik. Nato je postal odgovorni urednik Mladine, ki je pod njegovim vodstvom postala glasnik demokratičnega gibanja ter razbijalka tabujev, kar je sprožilo represivno reakcijo oblasti in več zaplemb revije (do ene izmed njih je prišlo zaradi prepovedanega članka »Noč dolgih nožev«, ki je povzel dogajanje na tajni partijski seji v Beogradu, kjer so razpravljali o morebitnih aretacijah). V zadevi JBTZ, torej v procesu proti četverici leta 1988, je bil obsojen zaradi dokumenta – pravzaprav njegove pohabljene kopije –, ki ga je samo videl, javno pa ni bil objavljen. Kasneje je prestajal zaporno kazen, saj je slovenska komunistična oblast prikimala legitimnosti obsodbe vojaškega sodišča. V začetku devetdesetih let je soustvarjal in soustanavljal tedaj novo Slovensko tiskovno agencijo, nato pa skupaj z Dejanom Verčičem poslovno skupino Pristop, ki se ukvarja s komunikacijskim menedžmentom. Pozneje sta z Verčičem ustanovila še Stratkom, podjetje za strateško komuniciranje, ki je danes del skupine Herman & partnerji.
DEMOKRACIJA: Gospod Zavrl, čeprav ne delujete niti v politiki niti v političnih medijih, ste se v zadnjem času znašli v središču pozornosti kot soustanovitelj Zavoda za zaščito žrtev parlamentarne preiskave za obdobje 2022–2026. Gre za komisijo, ki jo je vodila poslanka Tamara Vonta. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Franci Zavrl: Zavodu za zaščito žrtev parlamentarne preiskave med letoma 2022 in 2026 sem se pridružil, ker je Tamara Vonta, predsednica komisije, kršila pravila, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Postavljala je vprašanja, ki niso zadevala predmeta preiskave, ampak transakcije med zasebnimi podjetji, nakazila posameznikom in, kar je še posebej sporno, s kom in kdaj sem se srečeval. S tem je kršila moje ustavne pravice. Vonta je vodila komisijo, ki je bila – če nekoliko parafraziram Mojco Pašek Šetinc, njeno predhodnico na čelu te iste komisije – ustanovljena zato, da dokaže, da »Janez Janša krade, laže in bolhe je …« Tamara Vonta je priče postavljala v vlogo preiskovancev, razkrivala poslovne skrivnosti in kršila moje pravice do zasebnosti z vprašanji, kolikokrat sem se srečal na primer z Janezom Janšo. Ustanovitev zavoda razumem kot državljansko držo. Oglasil sem se tudi kdaj že v kakšnem drugem kontekstu in vedno sem bil seveda razumljen, kot da enkrat podpiram levo, enkrat desno opcijo. Meni je povsem jasno, da nastopam v političnem prostoru, ampak v tem primeru gre za državljanske pravice, gre za človekove pravice in za stvari, ki zadevajo vsakega od nas. In to, kar se je med temi zaslišanji pred komisijo zgodilo nam, ki smo se zbrali v zavodu, se ne sme več ponoviti nikomur.
Kako je sploh prišlo do tega, da so vas klicali na zaslišanje pred komisijo?
Teza, ki jo je Vonta oblikovala vnaprej, je bila, da sem »kriv«. Jaz sem odgovarjal na vsa vprašanja. Razlagal sem, da nismo veliko poslovali z državo in da ne vidim povezave s predmetom komisije. Ona pa je omenjala Janševe sorodnike in generalne sekretarje političnih strank. Zahtevala je celo pojasnila za bančne transakcije in zanimalo jo je, s kom se srečujem. Ta vprašanja niso imela popolnoma nobene zveze s predmetom preiskave, zato je Vonta po mojem mnenju s takšnimi vprašanji oziroma insinuacijami zlorabila institut komisije in mi kratila človekove pravice. Komisiji sem na začetku zaslišanja zelo jasno razložil, da smo z državo poslovali zelo malo in da smo celo izgubili pomembnega državnega naročnika, ko je nastopila Janševa vlada. Strokovno sem ji pojasnjeval naše poslovanje …
Ampak tega Vonta in prišepetovalci niso razumeli. Oziroma niso hoteli razumeti.
Ne. Sprva sem jim poskušal razložiti, kaj sploh je marketing, kaj so odnosi z javnostmi, kakšni sodelavci sodelujejo pri tem poslu, kaj je lobiranje in da je nekaj povsem običajnega, da se nekdo, ki se ukvarja z odnosi z javnostmi, srečuje tudi s kakšnim politikom. Ampak njihova reakcija na kar koli, kar sem jim povedal, je bila samo ta: »Kolikokrat ste se srečali z Janezom Janšo pa z generalnim sekretarjem kakšne stranke?« No, in potem sem jim povedal tudi kakšno šalo. Da se recimo nisem nikoli srečal – ko je bil denimo kontekst pogovora Dolanc – z Borutom Dolancem, v tistih časih generalnim sekretarjem SDS, da pa sem poznal Staneta Dolanca, s katerim sem se srečal prav v teh istih prostorih, kjer je nekoč domoval centralni komite partije, danes pa državni zbor … Skratka, malo sem se tudi pošalil vmes, malo sem jih podučil, malo smo polemizirali, malo sem bil pa tudi prizadet.
Ste že od samega začetka imeli občutek, da akterjem v resnici ne gre za preiskavo, ampak za lov na čarovnice?
Ne brez osnove. Vonta me celo danes žali, da sem obogatel na račun države. Pri čemer že 40 let pridno delam in si sam služim plačo, medtem ko njeno plačujemo vsi … Med samimi zaslišanji – pa ne samo mene, ampak tudi drugih – je Vonta sproti dokazovala svoje neznanje, hudobijo in naperjenost proti opoziciji. Poleg tega se je nenehno posluževala vmesnih komentarjev, pripomb in opazk.
Sami naj bi bili izhodiščno priča, ampak dejansko so z vami ravnali kot s kakšnim kriminalcem?
Pred komisijo sem formalno nastopil kot priča, vendar sem bil po lastni oceni obravnavan kot preiskovanec. Zato sem prepričan, da je komisija s tem prestopila meje dopustnega, saj je posegala v osebne in poslovne račune, razkrivala poslovne podatke ter postavljala vprašanja, pri katerih nisem videl nobene povezave s predmetom preiskave. Videlo se je, da so brskali po transakcijskih računih – na primer, koliko smo plačali posameznim sodelavcem … Parlamentarna preiskava ima res pomembno nadzorno vlogo, vendar mora tudi sama spoštovati meje svojih pooblastil in pravice ljudi, ki jih zaslišuje.
Glavni šok pa je bil, ko ste ugotovili, da dejansko vohunijo po vaših transakcijskih računih?
Pa ne samo to. Predsednica komisije Tamara Vonta se je z menoj spuščala v polemike in mi pripisovala motive, še danes pa mi očita, da sem obogatel na račun države. Takšne očitke z gnusom zavračam. Od predsednice preiskovalne komisije pričakujem nepristransko ugotavljanje dejstev in spoštljiv odnos do prič, Vonta pa me je namesto tega žalila, da sem obogatel na račun države. Vendar moja raven ni takšna, da bi z njo javno polemiziral. Tudi očital ji nisem ničesar, ampak sem odgovarjal na vprašanja in na zaslišanju polemiziral zgolj takrat, kadar so se mi ta zdela neprimerna. Od politikov pričakujem vsaj minimalno decentno držo, zato ne vidim prav nobene potrebe po tem, da še po enem letu, v referendumskem obdobju, žali priče, ki so povsem korektno prišle in odgovarjale. Ali pa morda pričakuje, da se spustim na njeno raven in jo spomnim še na vire prihodkov njenega življenjskega partnerja? Politična funkcija Vonti ne daje pravice do zlorabe pravil in žaljenja prič.
Skratka, sporno naj bi bilo vaše poslovanje z državo, ko je vlado vodil Janez Janša, če sem prav razumel?
Vprašanja so bila zastavljena namenoma tako, da bi dokazala, da je denar, po domače povedano, šel iz državnih podjetij k posameznikom, političnim strankam ter medijem politične opozicije in da sem bil jaz tisti, ki je to pot denarja omogočil. Sam povsem razumem, da se želi uveljaviti higiena med politiki. To pomeni, da politiki svoje moči ne zlorabljajo za neke vzporedne mehanizme v smislu, da se financira določen medij oziroma da gre denar k določeni politični stranki. To je pravzaprav namen političnih preiskovalnih parlamentarnih komisij, za državljane pa imamo sodstvo, tožilce, policijo, davkarijo – zato ni povsem nobenega razloga, da sem se pred komisijo Tamare Vonte počutil kot preiskovanec. Sam nisem bil nikoli politična osebnost, v zadnjih petnajstih letih prav tako nisem veliko posloval z državo. To, da se potem izrabi takšno pričanje za dokazovanje vnaprej pripravljene teze, se mi pač zdi neprimerno in na to je treba opozoriti. Nekako bi še razumel, če bi pred komisijo nastopil kot preiskovanec in če bi bilo jasno, da so moja podjetja na veliko poslovala z državo. V tem primeru bi rekel: v redu, vprašajte me, prijavite me policiji, prijavite me finančni upravi, opravite svoje delo. Ne pa, da me kot pričo – in ne kot preiskovanca – zaslišujete kar tako povprek, z namenom, da ujamete Janeza Janšo. To pa res ne gre.
Ste imeli vtis, da jih moti tudi to, ker obstajajo določeni mediji, denimo Nova24TV in Demokracija? Navsezadnje ste pred kratkim sodelovali v oddaji na Novi24TV, kjer ste svetovali, naj na stvari gledamo s svojo glavo, ne zgolj skozi optiko nekih političnih delitev.
Nova24TV je legitimen medij, ki ima svojo publiko, zato ne vidim nobenega razloga, da bi jo obravnavali drugače kot kateri koli drug medij. Moje mnenje je, da je imel Mao Zedong, razvpiti komunistični voditelj, prav, ko je rekel: »Naj cveti sto cvetov« – če sem malo ciničen … Medijski prostor se mora razvijati, medijska pestrost v Sloveniji je premajhna, mediji pa so pogosto vsebinsko plitki. Kar zadeva politiko, se zaradi političnih delitev že skoraj trideset let najraje izogibam javnim nastopom v smislu politične opredelitve, to pa zato, ker enkrat izpadem lev, drugič desen. V Sloveniji še vedno ne znamo povsem jasno razmišljati o dejstvih, ampak posameznik lahko takoj pade v posploševanje. Bojim se, da se to ne bo kar tako končalo in da nas glede tega ne čaka lepa prihodnost. Namesto da bi sodelovali, da bi našli skupne strateške cilje, se blokovsko obkladamo, raven komunikacije pa se znižuje in postaja vse bolj banalna. Tako da nisem optimist, kar zadeva slovensko politiko.
Če vse to, kar ste doživeli, pogledate v luči dogajanj s konca osemdesetih let, ko ste se znašli med obtoženci v znamenitem procesu proti četverici – ali lahko rečemo, da se ponavlja podobna matrica kršenja človekovih pravic?
Zaslišanja Tamare Vonta so me res močno spominjala na proces JBTZ. Takrat me je sodnik na koncu vprašal, ali sem kdaj dobil kakšno pohvalo s strani takratnega sistema, in sem naivno odgovoril, da sem prejel nagrado JLA kot eden najboljših radiotelegrafistov. Nakar je v sodbi pisalo, da sem kot eden najboljših radiotelegrafistov še toliko bolje vedel, da izdajam vojaško skrivnost. Skratka, kar koli sem komisiji poskušal dopovedati, tega niso hoteli slišati, ampak so me zasliševali, kot da sem »kriv«, ne pa priča.
No, v tem procesu je bil tudi Janša obsojen. Menite, da je ta zgodovinska povezava vplivala na zagnanost poslanke Tamare Vonta?
Na JBTZ in našo takratno vlogo sem ponosen. Takrat smo stopili skupaj; Odbor za varstvo človekovih pravic je združeval več kot 100.000 zavednih državljanov. Zato smo tudi dosegli svoje cilje: demokracijo, lastno državo ter članstvo v EU in Natu.
Borili smo se za človekove pravice in zato sem na njihovo kršenje zelo občutljiv. Človekove pravice niso ne leve ne desne. Smisel vladavine prava je, da varuje vse enako, ne glede na politično pripadnost, poznanstva ali položaj. Pravica je simbolno upodobljena z zavezanimi očmi prav zato, ker ne sme razlikovati med »našimi« in »vašimi«. Če pravice priznavamo samo svojim, drugim pa jih odrekamo, zagovarjamo privilegije. Zato bi od vsake preiskovalne komisije morali zahtevati enake standarde, ne glede na to, kdo jo vodi in koga zaslišuje. Preizkus naše zavezanosti človekovim pravicam je prav pripravljenost, da jih branimo tudi pri ljudeh, s katerimi se politično ne strinjamo.
Konec osemdesetih let je tedanji slovenski komunistični vrh – ne glede na prepričanje, da je zavzel bolj liberalen pristop do represije – sprejel stališče, da je treba, če citiram tedanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, »špice porezati«. Bi lahko rekli, da se ta mentaliteta skoraj štiri desetletja pozneje še vedno ponavlja?
Vontin pristop v resnici spominja na nekdanjo partijo: »Kdor ni z nami, je proti nam.« Zato smo morali vsi, ki smo se znašli pred komisijo, ki ji je predsedovala Tamara Vonta, dvigniti glas. Sam bi ga nedvomno dvignil tudi, če bi me na tak način zasliševal nekdo iz SDS, NSi ali Resni.ce. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem doživel zasledovanja, pritiske, manipulacije, tajne preiskave in deset procesov pred civilnim sodiščem; na vojaškem sodišču sem bil obsojen brez odvetnika. Zato se bom oglasil vedno, ko se me bo nekdo lotil na podoben način, kot so se opozicije lotevali v socializmu. Svoja prepričanja o enakosti pred zakonom jemljem resno. Zaradi političnih iger se jim ne nameravam odpovedati. Že v preteklosti so me imeli enkrat za levega, drugič za desnega, meni pa je pomembno, da opozarjam na demokratične standarde ter ekonomsko in politično svobodo. In prav zato so z menoj politiki vedno vsi po malem nezadovoljni. Vendar je ključno, da se vprašanja o tem, s kom se državljan srečuje in s kom sodeluje, nikoli več ne zastavljajo na nobeni parlamentarni komisiji. Nikomur – niti levemu niti desnemu!
Ko ste se izpostavili v okviru zavoda, so vam z leve politične opcije začeli očitati, da ste se prodali »desnim«. Kako jim odgovarjate?
»Kolegom z leve«, ki mi očitajo, da sem se z ugovarjanjem ravnanju Vontine komisije povezal z »desnimi« in da s tem koaliciji pomagam pred referendumom, bi odgovoril samo to, da upravičenosti ugovora ne moremo presojati po tem, kdo ga izreka. Če se z menoj strinja nekdo z drugega političnega pola, moj ugovor zaradi tega ni nič manj utemeljen. Od političnih somišljenikov pričakujem, da bodo ravnanje oblasti presojali po enakih merilih tudi takrat, ko jo vodijo ljudje, ki so jim blizu. Sam pred javnostjo v tem primeru nastopam kot državljan in opozarjam na sporen način delovanja komisije, ki naj se nikoli več ne ponovi. Niti levim niti desnim!
Je na levici sploh še toliko razuma, da bi se takšne stvari ustavile?
Prej omenjena Mojca Šetinc Pašek je dejala: »Lahko rečem, da je bila komisija, ki sem jo vodila sama, namenjena temu, da se na neki način obračuna s političnim nasprotnikom, s stranko SDS.« Šetinc Paškova je med drugim celo izrecno opozorila, da jim je v času njenega vodenja komisije Finančna uprava RS posredovala preobsežno dokumentacijo, vezano na določeno podjetje, čeprav je komisija ni zahtevala. Kot je pojasnila, so si strokovni sodelavci preiskovalne komisije želeli z obiskom na Fursu fizično ogledati točno določen dokument v povezavi s podjetjem, ki je bilo zajeto v preiskavi. Furs pa jim je – namesto da bi jim omogočil vpogled v ta dokument – posredoval vse podatke o tem podjetju, s katerimi je razpolagal v zadnjih petnajstih letih. Ko je vodenje prevzela Tamara Vonta, je komisija postala povsem politična. Leva politika žal s tem nadaljuje tudi pred referendumom. Namesto da bi državljani lahko odločali na podlagi dejstev, novele zakona in odločitve ustavnega sodišča, nas v kampanji strašijo s politično policijo. Strašijo nas s tem, kar so počeli nam, pričam, na svoji komisiji …
Kako vidite referendumsko kampanjo glede »politične policije«? Kaj bi svetovali volivcem in volivkam?
Sam se ukvarjam s kampanjami in vem, da je strašenje ljudi zelo nevarno. Še bolj nevarno pa je za to strašenje uporabiti znane osebnosti. Zato priporočam pravo mero zdravega razuma, predvsem pa to, da državljani pred referendumom pogledajo, za kaj v resnici gre. Kaj pravi sprememba zakona? Kaj je reklo ustavno sodišče? Šele nato naj se odločijo.
Zavod je napovedal tudi kazenske ovadbe. S kakšno vsebino in proti komu?
Trenutno je že vložena kazenska ovadba proti Tamari Vonta, sledijo pa še druge, saj se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti. Niti levim niti desnim!
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
