Piše: Borut Korun
Pobudo za ta zapis mi je dala volilna zmaga nemške AfD v pokrajini Saška – Anhalt. To stranko hočejo prepovedati, njene člane so zmerjali in še zmerjajo z nacisti, ustvarili so »požarni zid«, kar pomeni, da nobena druga stranka v primeru njihove zmage ne bi šla z njimi v koalicijo. Kljub zmagi tako ne bi mogli sestaviti vlade. Kljub vsemu so na Saškem zmagali. Kako je to mogoče?
Začnimo s splošnimi ugotovitvami. Vsaka politična skupina mora, če hoče v politiki doseči nekaj pomembnega – torej nepričakovano volilno zmago – ali izvršiti nasilen prevrat – vedeti, kaj ljudi najbolj teži. Kdor tega ne zazna, nima kaj delati v politiki.
Francoska revolucija je uspela, ker so bili ljudje – predvsem mestne populacije – siti kraljeve klike in brezdelnega plemstva in vseh njihovih privilegijev. Kralj bi se rešil, če bi sam in pravočasno začel vsaj z rahlimi socialnimi spremembami. Nekaj takega je storil nemški kancler Bismarck. Zaradi njegovih socialnih reform se je Nemčija izognila revoluciji.
Marx in Engels sta načrtovala proletarsko revolucijo zaradi resnične bede delavskih plasti, tudi Lenin je izkoristil bedo kmetov in proletarcev. Slovenski komunisti so začutili svoj trenutek, ko so jim iz Kominterne dali »dovoljenje«, da so se uprli okupatorjem. Šlo pa jim je za prevzem oblasti, za revolucijo, kar pa so zavili v svileni papir, na katerem je pisalo Narodnoosvobodilna vojna. Na drugi strani je vodstvo predvojne SLS ostalo brez idej in brez iniciative.
Slovenci smo se osamosvojili v edino pravem in edino možnem zgodovinskem trenutku. To je pokazal tudi rezultat plebiscita. Ljudje so bili siti arogance »južnjakov«, siti tega, da je denar odtekal v Beograd in siti Miloševića. Levičarji pa so samo cincali in ovirali osamosvojitvene procese. Da so danes kljub temu še tako močni, gre pripisati dvema dejstvoma: pravkar omenjeni pretkano izpeljani NOB in seveda valu novolevičarstva, ki je tako ali tako prisoten v vsej Evropi.
Politične stranke, ki branijo zatečeno stanje, čeprav bi bile potrebne spremembe, so praviloma prej ali slej poražene. Ne zaznajo, kaj se dogaja med ljudmi, ker jih zanimajo lastni interesi, lastni privilegiji.
Našteli bi lahko še veliko primerov. Politične stranke, ki branijo zatečeno stanje, čeprav bi bile potrebne spremembe, so praviloma prej ali slej poražene. Ne zaznajo, kaj se dogaja med ljudmi, ker jih zanimajo lastni interesi, lastni privilegiji. Stanje v državi gledajo iz perspektive vladajočih in je njihov pogled zato izkrivljen. Včasih pa je krivo enostavno pomanjkanje razuma.
Vrnimo se sedaj v konkreten čas, v naše sedanje razmere. Za nemško krščansko demokracijo je značilno, da brani zatečeno stanje, ki ga je tudi sama ustvarila. Kancler Merz pa je sploh zmrznil v politično mrtvilo.
Alternativa za Nemčijo je prava konservativna stranka, ki je v polni meri zaznala, kaj teži povprečnega Nemca.
In kaj teži Nemce? Najprej migracije. Angela Merkel, ta levičarka v CDU-jevski preobleki, je odprla vrata milijonu Azijatov. In ti še kar prihajajo. Danes v Nemčiji ni dneva, da se ne bi zgodil napad z nožem ali posilstvo. Tisoči in tisoči migrantov živijo od socialne podpore. Dogaja pa se, da gredo taki socialni podpiranci na dopust v rodno Sirijo ali Ukrajino.
Nemška industrija zaostaja za kitajsko predvsem zaradi drage energije, CDU pa je zaprla 19 nemških jedrskih elektrarn, kar je bilo resnično bedasto. Zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino pa sta se dodatno podražila nafta in plin. Tovarne na veliko odpuščajo. Zaradi ideoloških razlogov Zelenih, SPD in vedno bolj leve CDU se Nemčija deindustrializira. Merz bi rad avtomobilsko industrijo zamenjal za orožarsko. Zato podpira nadaljevanje vojne, zato potrebuje »hudobnega« Putina.
Politiki AfD obljubljajo, da bodo vse to spremenili in spravili Nemčijo spet v prejšnje stanje. Reaktivirali bodo jedrske elektrarne, zmanjšali davke in birokracijo ter odvisnost od Bruslja. Pomagali bi končati vojno. Ne iz ljubezni do Rusov. Zaradi ruske poceni energije. In s tem programom so dobili prvo zmago.
