Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek
Boljševiki so po revoluciji leta 1917 sklenili, da bodo popravili krivice in jih izkoreninili. Ena od njihovih tarč je bilo izobraževanje. Vedeli so, da je indoktrinacija mladih zelo pomembna, če želijo ustvariti komunistično družbo. Tako so temeljito reorganizirali šolski sistem, ga odprli proletariatu in kmetom, hkrati pa odpravili sprejemne izpite za fakultete in ukinili individualno ocenjevanje. Ker so izhajali iz konceptov kolektivizma in enakosti, so učence, dijake in študente razdelili po skupinah, zato so ocenjevali skupine, ne posameznikov. Sovjeti so sicer dosegli množično pismenost v družbi, a so zavrli napredek nadarjenih in bolj sposobnih. Zato je Sovjetska zveza za razvitimi kapitalističnimi državami, kjer je prevladoval meritokratski izobraževalni sistem, krepko zaostajala.
Meritokracija je bila v zahodnih družbah trdno zasidrana do postmodernizma, ko se je počasi in pod vplivom intelektualcev kulturnega marksizma začel uvajati koncept enakosti, ki naj bi temeljil na pravičnosti. Proces je pospešil množični prihod migrantov, ki so prihajali iz držav, kjer je inteligenčni koeficient tudi za 50 točk nižji kot v razvitih državah. Tako so danes učni načrti in metode poučevanja postavljeni na najnižji skupni imenovalec, kar preprečuje sposobnejšim učencem, da bi uresničili svoj potencial. In ker so geniji zavrti in potisnjeni v povprečje, ni več pravega napredka.
Progresivna ideologija namreč meni, da je izobraževalni proces, ki temelji na znanju in individualnem razvijanju sposobnosti, diskriminatoren, saj pripelje do neenakih rezultatov. Zato se danes opuščajo jasni standardi in merjenja, šole pa so med seboj z zniževanjem kriterijev in opuščanjem nekaterih »težkih« predmetov začele tekmovati z višanjem ocen, ne pa z boljšim in strokovnejšim poučevanjem, kjer je v ospredju znanje.
Slovenija pri tem ni izjema. Po poročanju portala TopJob Finance profesor Sašo Polanec z Ekonomske fakultete razlaga, »da se na študij vpisujejo tudi kandidati z manjšimi intelektualnimi sposobnostmi, in tako je tudi Ekonomska fakulteta temu »povpraševanju« prilagodila študijski program. Posledično iz študijskega programa umikajo dva zahtevnejša predmeta.« In potem ni čudno, da ima Slovenija ekonomiste, ki jim gre po glavi samo to, kako bi v imenu socialne pravičnosti prerazporejali bogastvo, pri čemer ima država glavno vlogo. Vizija »prebujenih« ekonomistov je zelo podobna Marxovi viziji idealističnega komunizma, kjer se zagotavljajo viri »vsakemu glede na njegove potrebe«. Zato lahko samo upamo, da bo ministru za izobraževanje Borutu Rončeviću uspelo z reformo, ko pravi, da je njegov cilj »razvoj potencialov vsakega učenca«. In še: »Cilj je, da vsak doseže največ, kar zmore. Enakost končnih dosežkov ni cilj šolstva.«
Slovenski izobraževalni sistem je treba popolnoma razstaviti; napisati je treba nov kurikul, ki bo oblikovan izključno skozi prizmo znanja. In, ja, mogoče se bo slišalo heretično – šolska demokracija in nekakšne »človekove pravice učečih se mladih«, na katere se danes sklicujejo učenci in z njimi prebujeni starši, so razgradile temelje izobraževanja ter namesto, da bi dale intelektualne in strokovne osnove, povzročile kolektivno indoktrinacijo z novodobnimi traparijami, kot je vsiljevanje prepričanja, da obstaja več spolov ali da dva plus dva ni nujno štiri. Ponovno potrebujemo hierarhijo golega znanja, ki se prenaša piramidalno – od učitelja, profesorja in akademika na učence, dijake in študente.
Slavni avstrijski ekonomist Hayek bi rekel, da je usodna prevzetnost tistih, ki mislijo, da lahko z enakostjo izidov nadomestijo naravno raznolikost talentov. Resnični napredek nastane le, ko se posamezniku dovoli, da se dvigne nad povprečje. Če tega ni, izobraževalni sistem proizvaja Kovačeve, Jenulle, Rajglove ali Kogovšek Šalamonove, ki so recept za dolgoročno stagnacijo. V neki normalni družbi bi bili ti Sorosevi koristni idioti zgolj ulična eksotika, ki bi ljudi po trdem delu zabavala in bi bila nagrajevana z drobižem v klobuk.
