Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Janez Janša je na mestu predsednika vlade. Brez dovoljenja ulice. Brez soglasja sindikatov. Brez potrditve televizijskih komentatorjev. Brez predhodnega blagoslova nevladnih organizacij.
Brez soglasja političnih aktivistov. Brez resolucije Evropskega parlamenta.
In, kar je v Sloveniji že skoraj protiustavno,
brez predhodnega posveta z Leno Grgurevič in Tamaro Vonta.
Preprosto povedano:
Janša je postal predsednik vlade v državi, kjer naj bi po mnenju nekaterih najprej vprašal, ali mu to dovolijo tisti, ki niso bili izvoljeni.
Zato mora Slovenija ukrepati.
Golobova vlada v senci bo zahtevala izredno sejo Evropskega parlamenta.
Lena Grgurevič naj pripravi uvodno izjavo. Tamara Vonta naj pripravi dopolnitev.
Nato naj stroka pojasni, da je treba vprašanje obravnavati širše.
In potem bomo končno prišli do ključnega vprašanja,
ali je Janez Janša sploh smel postati predsednik vlade?
Za odgovor potrebujemo najmanj:
tri referendume, sedem televizijskih soočenj, devet strokovnjakov,
več uličnih protestov, najmanj štiri sindikalne proteste na ulici,
posebno mnenje nevladnega sektorja
in večje število transparentov »Janša, pojdi domov!«
Če bo Janša še vedno premier, bo Golobova senca v vladi odločno ukrepala.
Kajti Slovenija ima zanimiv sistem demokracije.
Volitve sicer imamo. Parlament tudi. Ustava obstaja.
Imamo pa še nekaj pomembnejšega. Imamo ulico.
Če ulici odločitev ni všeč, je odločitev problematična.
Če sindikatu ni všeč, je odločitev nevarna.
Če delu javnega sektorja ni všeč, je odločitev nesprejemljiva.
Če nevladnikom ni všeč, je odločitev nedemokratična.
Če levemu političnemu polu ni všeč, je odločitev fašistoidna.
Če televizijskemu komentatorju ni všeč, je treba narediti posebno oddajo.
In če je Janševa vlada še vedno na oblasti?
Potem je očitno demokracija v krizi.
Najbolj nevarno pa je, da bi ta vlada lahko začela nekaj spreminjati.
Zdravstvo? Šolstvo? Javne finance?
Še bolj nevarno. Učinkovitost državne uprave?
Skoraj državni udar. Preverjanje privilegijev?
Alarm. Odpiranje vprašanj politične odgovornosti?
Izredne razmere. Poseganje v ustaljene interesne povezave?
Takoj na ulico!
Kajti obstajajo stvari, ki jih slovenska politika očitno lahko desetletja razpravlja.
Lahko jih analizira. Lahko ustanavlja komisije. Lahko organizira posvete.
Lahko piše strategije. Lahko pripravlja akcijske načrte.
Lahko sklicuje tiskovne konference.
Samo ene stvari ne sme narediti, dejansko spremeniti sistema.
Ker takrat nekdo izgubi privilegij.
In ko nekdo izgubi privilegij, se v Sloveniji zgodi čudež.
Naenkrat se na isti ulici znajdejo: sindikati, aktivisti, nevladne organizacije,
politični podporniki, različni strokovnjaki, kulturniki, komentatorji
in ljudje, ki jih kamera vedno nekako najde.
Vsi skupaj pa imajo eno skupno zahtevo:
»Tako ne gre več naprej!«
Seveda ne gre.
Ampak vprašanje je, naprej od česa?
Od reform? Od sprememb? Od odgovornosti? Od preverjanja privilegijev?
Od poseganja v stare politične navade?
In tukaj pridejo na vrsto sindikati.
Kajti slovenski sindikalni model je v tej satirični zgodbi preprost:
Če država poveča plače – pogajanja.
Če jih ne poveča – stavka.
Če se reforma začne – protest.
Če se reforma ne začne – protest.
Če vlada nič ne naredi – protest.
Če vlada nekaj naredi – še večji protest.
In če je vlada desna?
Potem je odgovor jasen, ulica mora povedati svoje.
Kajti očitno je postalo nesprejemljivo, da bi vlada, ki ni leva,
dejansko poskušala voditi državo.
Janez pa bo medtem sedel v kabinetu.
In glej ga, zlomka, delal.
Reševal zdravstvo, šolstvo, javne finance.
Poskušal zmanjšati neučinkovitost države, odpiral vprašanja odgovornosti.
Morda bo posegel v interese ljudi, ki so bili desetletja vajeni, da se jih nihče resno ne dotakne. In prav tukaj je problem.
Ker če začne delati, bo treba začeti tudi meriti rezultate.
In če začnejo ljudje rezultate primerjati, postane politična propaganda precej bolj zahtevna. Takrat ne pomaga več samo transparent.
Ne pomaga več samo slogan. Ne pomaga več kričanje.
Ne pomaga več deset televizijskih oddaj.
Takrat ostane samo vprašanje: Kaj je bilo narejeno?
In tega vprašanja se leva politika boji bolj kot česarkoli drugega.
Zato predlagam: Janeza pustimo pri miru. Naj vlada. Naj dela.
Naj odgovarja. Naj pokaže rezultate.
Če bo naredil napake, naj ga volivci kaznujejo.
Če bo uspešen, naj ga volivci nagradijo.
Morda bo Janez jutri nastopil še z drugim mandatom.
In naj na koncu vendarle odločijo tisti, ki bi v demokraciji morali imeti zadnjo besedo, volivci republike Slovenije.
