Piše: Gašper Blažič
Ali je afera s prometno nesrečo ter zlorabo državnega protokola za zasebne namene vroča juha, ki se naposled ohlaja? V tednu po izidu našega prejšnjega članka o tem je sledila precejšnja tišina.
Pravzaprav je bilo videti, kot da stvari tečejo normalno naprej. Ob prazničnem koncu tedna se je Nataša Pirc Musar pojavila na slovenski obali in – očitno po zgledu Boruta Pahorja – celo pekla palačinke. Bojda z zlomljeno ključnico, kar je zagotovo medicinski fenomen. Očitno tudi to dejanje sodi v nabor »nadzora škode« (damage control), kar je sicer v intervjuju, ki ga objavljamo posebej, nakazal marketinški strokovnjak dr. Andrej Drapal.
KPK ne bo preganjala Pirc Musarjeve
Vendar pa so najnovejša razkritja pokazala, da bi se globoka država lahko tudi odpovedala Pirc Musarjevi, ki bo prihodnje leto zelo verjetno lovila svoj drugi predsedniški mandat. No, vsaj še pred kakšnim mesecem se je zdelo verjetno, da ga bo, zdaj pa to ni več tako samoumevno. Verjetno bo marsikaj odvisno tudi od protikandidatov, saj bi se v igro utegnil vrniti že omenjeni Borut Pahor, ki se trenutno ne pojavlja v ospredju. Če se bo to res zgodilo, bo morala globoka država iz rokava potegniti novega asa. Spomnimo: leta 2012 je Danilo Türk v boju za drugi mandat doživel poraz prav proti Pahorju, pet let pozneje pa so v igro poslali Marjana Šarca, ki Pahorja sicer ni premagal (je bil pa dokaj blizu), vendar so ga realno pripravljali na premiersko funkcijo, ki jo je prevzel leta 2018, a le za dve leti. Že pred zadnjimi predsedniškimi volitvami leta 2022 smo opozarjali na sporno vlogo Pirc Musarjeve v času, ko je vodila urad informacijskega pooblaščenca, saj se je izkazalo, da je delovala predvsem v prid cenzure. Na Demokracijo se je spravila večkrat, posebej odmevna pa sta bila primera iz let 2006 in 2011. Najprej zaradi objave plač v časopisni hiši Delo, ki je besno napadala (prvo) Janševo vlado, nato pa zaradi razkritja, kako med seboj po elektronski pošti kramljajo novinarji Mladine in sodni funkcionarji. Tudi kot odvetnica se je Pirc Musarjeva angažirala v tožbah proti medijem, med drugim pa je zastopala tudi Pravno-informacijski center nevladnih organizacij Slovenije (PIC) in njegovo nekdanjo vodjo Katarino Bervar Sternad. Slednji je Pirc Musarjeva leta 2023 podelila priznanje s področja človekovih pravic, tri leta pozneje pa jo je imenovala za predsednico Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), kjer je tudi imenovanje podpredsednikov povsem v rokah predsednika republike. S tem se postavlja vprašanje, kaj se zgodi, če se tisti, ki je imenoval člane senata KPK, znajde v španoviji s korupcijo. Kot je znano, vrana vrani ne izkljuje oči.
Turizem po rusko
Področje korupcije pa je, kar se tiče slovenske javnosti, dokaj občutljivo. Nedavno so nekateri mediji lansirali novico, da ima notranji minister Franci Matoz v lasti jahto. No, poročanje je bilo precej nedorečeno, saj je dajalo vtis, kot da so mu jo plačali davkoplačevalci. A primerjava s prejšnjo kmetijsko ministrico Matejo Čalušić pokaže, da si jo je kupil, preden je postal minister, seveda z lastnimi dohodki. Nekoliko slabše bi jo v tej primerjavi sicer odnesel minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj zaradi nabave službenega avtomobila, čeprav se je izkazalo, da je šlo za nabavo rabljenega vozila. Verjetno pa so bile to novice, katerih namen je bil dvigniti čim več prahu zaradi neposrečenega odziva kabineta predsednice republike na medijsko poročanje. Temu je seveda sledila peka palačink kot primer »kriznega piarja«. Bojanu Požarju so viri ta dogodek napovedovali že deset dni vnaprej – torej kmalu po nesreči, v kateri naj bi se Pirc Musarjeva poškodovala (zlomila ključnico). Kajti v času, ko tranzicijska levica intenzivno »sitnari« s konstruktom »Black Cube« in hkrati žuga zaradi obiska Zorana Stevanovića v Moskvi, bo težko opravičila praktično neopravičljivo španovijo predsednice republike z Viktorijo Krivolucko. Ta je, mimogrede, po naših podatkih celo dvojna državljanka?! Slovensko državljanstvo naj bi dobila na podlagi športnih dosežkov, vendar nam še vedno ni uspelo izvedeti, kateri so to dosežki. Obstajajo pa fotografije, na katerih se Krivolucka pojavlja v uradnih oblačilih slovenske olimpijske reprezentance. A ne gre le za fotografije, pač pa tudi za številna potovanja Pirc Musarjeve v Rusijo. Ta naj bi se zvrstila pred letom 2022 – torej v času, ko Pirc Musarjeva še ni bila predsednica republike, Rusija pa takrat še ni izvajala aktivne agresije na Ukrajino.
Jeglič kot vezni člen
Postavlja se tudi vprašanje agenture in varnosti države – tudi zaradi podatka, ki ga je, zanimivo, prvi objavil Dnevnik (kar nakazuje možnost, da bi Pirc Musarjeva morda lahko ostala brez podpore Milana Kučana). Gre za povezavo med Krivolucko in nekdanjim kriminalistom Romanom Jegličem, ki se je leta 1988 pojavil kot tisti funkcionar, ki je podpisal nalog za aretacijo Janeza Janše v zadevi JBTZ. Jeglič naj bi živel v njenem stanovanju v Krasnojarsku – središču regije, kjer je bil konec devetdesetih let guverner nekdanji Jelcinov sodelavec Aleksander Lebed. Ta je veljal tudi za njegovega možnega naslednika, vendar je bil kasneje odslovljen. Umrl v sumljivi helikopterski nesreči leta 2002, ko je bil na oblasti že Vladimir Putin. Putin je takrat ustanovil posebno državno komisijo pod vodstvom takratnega ministra za izredne razmere Sergeja Šojguja, da bi uradno preiskala nesrečo. Šojgu je sicer znan po tem, da je bil v času začetka ruske agresije na Ukrajino ruski obrambni minister, še vedno pa velja za tesnega zaupnika Vladimirja Putina. Slednji naj bi imel sicer precejšen motiv, da Lebeda odstrani, saj je bil ta preveč neodvisen od Kremlja, hkrati pa je dosegel tudi končanje prve čečenske vojne – prav njeno nadaljevanje pa je Putina povzdignilo na oblast. Lebed naj bi Putina ogrozil že v času, ko je ta vodil rusko obveščevalno mrežo. Leta 1997 je namreč Lebed v intervjujih za zahodne medije javno trdil, da je Rusija izgubila več deset prenosnih jedrskih bomb v kovčkih.
Kako so vračali ruske vohune
Samo po sebi to sicer ne predstavlja neposredne povezave s primerom ruskih povezav Nataše Pirc Musar. A glede na aretacijo in vrnitev ruskega vohunskega para pred dvema letoma lahko sklepamo, da je šlo takrat za precej nenavaden podvig Golobove vlade. Vohuna sta bila namreč kakor vrnjena v Rusijo, potem ko je bil omenjeni zakonski par (Artjom Viktorovič Dulcev in njegova žena) med sodnimi počitnicami po hitrem postopku – in seveda tajno – obsojen vohunjenja. To se je očitno zgodilo z namenom, da kazni ne odslužita, saj sta v Rusiji formalno nedolžna. Še več, na letališču ju je slovesno sprejel Vladimir Putin in ju kasneje tudi odlikoval. S tem je povsem zmedel njuna mladoletna otroka, ki sta bila v Sloveniji vzgajana kot »Argentinca« in sploh nista vedela, da sta v resnici Rusa. V zameno Slovenija ni sicer prejela ničesar, se je pa tedanji ameriški predsednik Joe Biden zahvalil premierju Robertu Golobu. A očitno je bilo vse skupaj izpeljano predvsem kot poskus, kako bi si Golob zagotovil dovolj močno podporo v mednarodnem okviru. Še več, pokazalo se je, da je bila to samo še ena od predstav za javnost.
Slovenija je bila le delček sestavljanke, saj je bil za ZDA bistven dogovor z Nemčijo, od katere so hoteli odobritev za izpustitev Vadima Nikolaeviča Krasikova. Še več. Slovenija se je pridružila v zadnjem trenutku, pod Bidnovim pritiskom. Krasikov je bil sicer ruski plačani morilec in nekdanji polkovnik v ruski obveščevalni agenciji FSB. Leta 2019 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen v Nemčiji zaradi umora Zelimhana »Tornikeja« Hangošvilija v Berlinu – torej Čečena, ki se je boril proti Rusom. Ob vsem tem se zastavlja vprašanje, kdo vse je bil vpleten v te igre. Vse to tudi postavlja levičarske parole o »politični policiji« v povsem nov kontekst.
