Piše: dr. Anton Stres
O demokraciji največkrat govorimo kot o političnem sistemu: o volitvah, delitvi oblasti, človekovih pravicah in ustavi. Vse to je seveda pomembno, vendar predstavlja predvsem zunanjo ureditev demokratične družbe. Manj pozornosti namenjamo vprašanju, od česa je odvisno, da ta ureditev sploh deluje.
Demokracija namreč ne temelji samo na zakonih, ampak predvsem na zaupanju. Brez zaupanja državljanov v besedo, obljubo ali dogovor postanejo tudi najboljši zakoni neučinkoviti. Prav zato se zdi, da današnja kriza demokracije ni najprej ustavna ali gospodarska kriza, ampak kriza resnice.
Propaganda namesto argumenta
Že dolgo poslušamo, da živimo v času lažnih novic, propagande in družbenih omrežij. V naši družbi politični boj ne poteka s fizično silo, ampak vse bolj z obvladovanjem javnega mnenja. Mediji, kultura in izobraževanje so področja, na katerih se le–to oblikuje, zato ni presenetljivo, da postajajo predmet intenzivnega političnega spopada. Zato je ministrstvo za kulturo skupaj z ministrstvom za šolstvo bolj zaželeno kakor ministrstvo za obrambo. Vojska in policija sta lahko personalno podhranjeni, ni pa personalno podhranjen propagandni stroj medijskih vojščakov.
Toda problem je globlji. Največja nevarnost ni v tem, da nekateri širijo laži. Še bolj usodno je, če ljudje začnejo misliti, da resnice sploh ni mogoče spoznati in je zato niti ni smiselno iskati. Takrat dejstva izgubijo svojo zavezujočo moč, krila pa dobita propaganda in ideologija. Ne odloča več vprašanje, kaj je res, ampak kdo govori glasneje in kdo ima večji vpliv na mišljenje ljudi. Spori okoli RTV Slovenija kažejo, kako hitro se vprašanje javnega obveščanja spremeni v vprašanje politične prevlade. Ko se razprava ne vrti več okoli pravice državljanov do nepristranske obveščenosti, ampak okoli tega, kdo bo to obveščenost usmerjal, je ogrožen eden od temeljnih pogojev demokracije.
Ko izgine skupna resničnost, začne razpadati tudi skupnost. Demokracija predpostavlja, da se lahko o marsičem ne strinjamo, vendar pa ne dvomimo, da imamo vsi pred očmi skupno dobro. Če tega ni več, politična razprava postane boj propagand, tekmovanje čustev in medsebojno obtoževanje. Nasprotnik ni več človek z drugačnim pogledom, ampak sovražnik, ki ga je treba odstraniti.
Korupcija kot moralni problem
Evropska komisija je nedavno priporočila Sloveniji, naj okrepi boj proti korupciji. Takšna priporočila so nedvomno potrebna podpora, kajti vsak ukrep proti korupciji hitro postane predmet političnega spora in onemogočanja. To samo potrjuje, da je korupcija resnično problem.
Toda korupcija ni samo pravni problem. Še prej je moralni problem. Noben zakon ne more preprečiti človeku, da svoj položaj zlorabi za zasebno korist, če mu pri tem ne nasprotuje lastna vest. Zato uspešen boj proti korupciji ni mogoč samo z novimi predpisi, strožjimi kaznimi ali učinkovitejšim nadzorom. Potrebuje nekaj, česar nobena država ne more predpisati: poštene ljudi. Kjer je poštenost izjema in ne pravilo, tam tudi najbolj izdelan protikorupcijski sistem prej ali slej odpove. Kjer pa je poštenost splošno sprejeta vrednota, postane korupcija družbeno nesprejemljiva že veliko prej, preden vanjo poseže pravo. Zaupanje je namreč dvosmerna cesta: pošteni ljudje vzpostavljajo učinkovite institucije, transparentne institucije pa ščitijo poštene ljudi.
Prav tu se pokaže globoka resnica, da svobodna demokratična država živi od moralnih predpostavk, ki jih sama ne more ustvariti. Te nastajajo v družini, šoli, vzgoji, kulturi in osebni moralni odgovornosti. Prav zato je poštenost veliko več kakor zasebna krepost. Je eden od temeljnih pogojev demokracije.
Birokracija kot nadomestek za izgubljeno zaupanje
Nobena država ne more obstati samo z zakoni. Zakoni lahko kaznujejo goljufijo, ne morejo pa ustvariti poštenosti. Lahko predpišejo postopke, ne morejo pa ljudem privzgojiti spoštovanja resnice. Lahko omejujejo zlorabe, ne morejo pa ustvariti zaupanja. Če teh notranjih moralnih sil zmanjka, začne država praznino nadomeščati z birokracijo. Čim manj zaupamo drug drugemu, tem več podpisov, potrdil, preverjanj in pravil potrebujemo. Toda noben nadzor ne more nadomestiti notranjega glasu vesti.
Poštenost je veliko več kakor prepoved goljufanja. Pomeni spoštovanje dejstev tudi tedaj, ko nam niso všeč. Pomeni pripravljenost priznati napako, sprejeti argument in razlikovati med resnico in lastnim interesom. Nepoštenost pa se ne kaže samo v očitni laži. Pogosto deluje veliko bolj prefinjeno: s polresnicami, zamolčanimi podatki, pristranskim prikazovanjem dejstev, ustvarjanjem napačnih vtisov in z manipulacijo čustev. To so borbene veščine v družbi, kjer divja propagandni boj. Vse to pa postopoma razkraja zaupanje, na katerem temelji skupno življenje.
Resnica kot pogoj sprave in skupne prihodnosti
To velja tudi za zgodovino. Narod, ki se ne more pošteno soočiti s svojo preteklostjo, bo težko gradil skupno prihodnost. A sprava ni mogoča brez resnice. Zamolčana ali ideološko prirejena dejstva ne izginejo, ampak ostajajo vir novih delitev.
Enako velja za vse družbene dejavnosti. Znanost lahko služi človeku samo, če ostaja zvesta resnici. Šolstvo samo, če ponuja znanje in ne vsiljuje ideologije. Politika samo, če ji je cilj skupno dobro in ne zgolj oblast. Gospodarstvo samo, če temelji na zaupanju in spoštovanju dogovorov. Nobena od teh institucij ne more dolgo opravljati svojega poslanstva brez poštenih ljudi, ki v njih delujejo.
Poštenost kot javna dobrina
Zato je poštenost javna dobrina. Je nevidni kapital vsake uspešne družbe. Slovenija danes ne potrebuje samo novih zakonov ali institucij. Potrebuje obnovo poštenosti in z njim zaupanja. To pa se začne pri spoštovanju resnice. Pri pripravljenosti, da dejstev ne prilagajamo svojim političnim, ideološkim ali osebnim interesom.
Demokracija ne more živeti od propagande, ampak od ljudi, ki se čutijo zavezani resnici. Ne sesuje se tedaj, ko zmanjka zakonov, ampak tedaj, ko zmanjka poštenih ljudi. Zato je boj za resnico hkrati boj za demokracijo in za prihodnost skupnosti.
