Piše: mag. Tadej Ian
V seriji prispevkov bomo opozorili na – kot rečejo Američani – slona v dnevni sobi, torej na neprijetno resnico, o kateri se ne govori. Z vidika vojaškega napredka in prilagajanja stanju v svetu Zahod kot civilizacija zaostaja tako v tehnološkem kot v človeškem smislu. Na to kažeta ukrajinska in iranska vojna. V novi seriji bomo analizirali vzroke za to.
Zahodna civilizacija je postala že tako škodljiva sami sebi, da je za nekatere kroge, ki se imenujejo »progresivni« – v resnici pa gre za toksične radikalno leve ideologije –, govorjenje o vojski že kar nespodobno. Vlaganje denarja v vojsko vidijo kot nujno zlo, ki ga po njihovem »nihče več pravzaprav ne razume«, saj naj vojaško nasilje ne bi bilo več v skladu s časom. Takšni zahodnjaki – večina jih je doma v EU – se zgražajo nad lastnimi, nekoliko bolj vojaško angažiranimi zavezniki, kot so ZDA. Obtožujejo jih militarizma in vojnih zločinov, pa čeprav so mednarodne vojaške intervencije predvsem policijskega značaja in usmerjene v to, da se v razvojno zaostalih delih sveta odstranijo vladajoče strukture, ki nasprotujejo humanizaciji življenja ter zatirajo domače prebivalstvo ali ogrožajo sosednje države.
Toda takšen način razmišljanja pomeni iluzijo in pomanjkanje realne presoje dejanskega življenja oziroma narave sveta, v katerem živimo. Če zahodne države ostanejo brez vojske, bodo – če že ne bodo okupirane – postale vazali drugim civilizacijskim okoljem. Slednja se v resnici zgražajo nad humanostjo Zahoda, kamor sodita tudi svoboda in individualizem. Gre torej za doktrino, da ima na Zahodu vsak posameznik enake možnosti za uspeh v življenju. Vojaška moč države je tisto, kar državljanom Zahoda omogoča in zagotavlja človekove pravice – tako ekonomske in socialne kot tudi kulturne, državljanske ter politične. Brez vojaške moči naših držav bi zahodnjaki vse navedene pravice izgubili v nekaj desetletjih, nekateri na obrobju civilizacije pa že v nekaj letih, in dobili »paket« pravic iz drugih civilizacij, ki bi bil v primerjavi z zahodnim močno okrnjen.
V pričujoči seriji se bomo najprej posvetili zgodovini vojskovanja. Nato bomo na primerih ukrajinske in iranske vojne pojasnili, kaj se je v sistemu vojskovanja spremenilo in kako ter zakaj Zahod zaostaja oziroma se ne prilagodi. To je zaradi tega, ker smo že v prvih fazah nove hladne vojne multipolarnega sveta, o čemer bomo prav tako govorili v samostojnem članku, za Zahod zelo nevarno. Nato bomo pojasnili, da je največji vojaški primanjkljaj Zahoda človeški faktor oziroma nepripravljenost zahodnjakov, da bi branili svoje domovine in civilizacijo, ki ga še zaostruje zahodna levičarska kultura smrti, zaradi katere Zahod demografsko izumira. Ta težava Zahoda je danes močno kulturno pogojena in je v nebo vpijoča – zaradi nje je zelo verjetno, da bo Zahod v prihodnjih desetletjih padel kot civilizacija. V zadnjem članku serije bomo govorili o indicih, ki kažejo na to, da se v zelo težki globalni vojaški situaciji za Zahod vendarle kažejo znaki oziroma so v teku dogajanja, ki puščajo nekaj prostora za optimizem. Ta namreč nakazujejo, da bo Zahod vendarle prestal krizo na vojaškem področju in ohranil toliko vojaške moči, da bo preživel v svetu prihodnjih desetletij.
Mož na moža, množica na množico
Od prazgodovine naprej se je človek individualno spopadal s svojim nasprotnikom – včasih golorok, včasih oborožen. Ko se je začel združevati v plemena, se ta značilnost ni spremenila: ena skupina ljudi se je borila z drugo. Spopad je bil frontalen, odločala pa je surova moč. Čeprav se je tehnologija orožja skozi zgodovino spreminjala in je napredovala vojaška taktika, zaradi katere je lahko zmagala tudi maloštevilnejša skupina, je način spopada »mož na moža, skupina na skupino« ostal enak vse do vključno prve svetovne vojne. Razlog, da se je ta koncept začel spreminjati po prvi svetovni vojni, ni v grozovitih žrtvah in trpljenju vojakov, pač pa v tem, da je vojskovanje postalo izčrpavajoča pat pozicija, v kateri je bila klasična vojaška zmaga nemogoča: zmagal je tisti, ki se je kasneje izčrpal.
Ni naključje, da so prav poraženci prve svetovne vojne, Nemci, nadgradili in usodno spremenili taktiko vojskovanja. Kdo ne pozna Hitlerjeve bliskovite vojne (Blitzkrieg), ko je vsaka vojska na svetu imela strahospoštovanje do nemške vojaške učinkovitosti? Pri bliskoviti vojni je šlo za to, da so nemške enote na delih fronte s koncentracijo moči predrle nasprotnikovo obrambo, prodrle globoko v zaledje, se nato obrnile ter v t. i. kotlih obkolile ogromne nasprotnikove vojaške oddelke, ki so se bili zaradi prekinjene oskrbe prisiljeni predati. Po začetnem šoku so se nemški nasprotniki prilagodili in začeli postavljati večslojno obrambo. Ta vojaška tehnika iz druge svetovne vojne se v takšni obliki, kot jo opisujemo tukaj, v veliki meri uporablja še danes, na primer v ukrajinski vojni. Pri tej vojaški metodi še vedno gre za spopad po principu »mož na moža, skupina na skupino«, čeprav je ta metoda zdaj bolj zapletena, kot je bila pred drugo svetovno vojno.
Maloštevilna, a tehnološko opremljena vojska
Metoda, ki jo opisujemo v tem razdelku, je sedanja vojaška doktrina Zahoda, ki se je razvila po drugi svetovni vojni. Povezana je z visokim vrednotenjem vrednosti življenja posameznega vojaka in pogojena z bliskovitim tehnološkim razvojem na področju orožja oz. oborožitve. Orožje je postalo tehnično dovršeno – in izjemno drago – ter je zahtevalo, da so vojaki, ki z njim upravljajo, tehnično visoko usposobljeni. Celotna ideja za to vojaško doktrino je, da lahko maloštevilna in visoko profesionalna vojska upravlja z vso državno oborožitvijo. Državo tako ustrezno brani z minimalnimi človeškimi žrtvami in s kupom visoko tehnološkega orožja po načelu kakovosti nad količino. Vrhunec te vojaške doktrine je bila zalivska vojna v letih 1990–1991, ko so ZDA in zavezniki zlomili upor iraške vojske, ki je bila po moči tedaj četrta na svetu. Mednarodna koalicija proti Iraku je imela v bojih manj kot 200 ubitih, medtem ko je na iraški strani umrlo med 20.000 in 35.000 ljudi.
Prekletstvo vojaških dronov
Ko je že kazalo, da je Zahod dosegel trajno vojaško dominacijo, se je spet zgodil tehnološki napredek – tokrat v podobi drona. Sprva so bili to dragi visokotehnološki droni, ki z višine nekaj kilometrov izstreljujejo kirurško natančne izstrelke in so značilni za bogate zahodne države. Pozneje so jih zamenjali cenejši samomorilski droni, ki se v cilj zaletijo oziroma se ob stiku razstrelijo. Obstajajo še ceneni droni, na katere pritrdijo enostaven mehanizem za spuščanje tovora; taki droni lahko nad rove vojakov spustijo ročno ali minometno granato. Obstajajo tudi opazovalni droni, ki izsledijo nasprotnikove enote in sporočijo koordinate artileriji, ta pa vojake nato ubije z izstrelkom. Vohunski in samomorilski droni se uporabljajo tudi za psihološko vojskovanje, saj izčrpavajo vojake in jih z nenehno prisotnostjo, ki jo vojak še kako dobro sliši, spravljajo ob živce. Zahodne maloštevilne vojske so za napade z droni še posebej ranljive, ker peščice profesionalnih vojakov hitro zmanjka oziroma se ti utrudijo. Zahod ima težave tudi s tem, da je njegovo orožje visokotehnološko in drago, zato ga je težko hitro nadomestiti. Po drugi strani pa so droni poceni in jih je mogoče hitro proizvesti. V realnosti modernega množičnega vojskovanja z droni imajo zato prednost države, kot sta Rusija in Kitajska, ki razpolagajo z množicami manj usposobljenih vojakov in cenejšim orožjem. Te države svoje orožje in vojake bistveno lažje nadomeščajo kot zahodne države. Dodatna težava za Zahod je, da množica nasprotnikovih dronov in cenenih raket preobremeni drage zahodne prestrezne sisteme, zato nasprotnik v kasnejših fazah vojskovanja zlahka zadene zahodne cilje in s tem še dodatno zmanjša zahodni oborožitveni (in logistični) potencial.
