Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
RTV Slovenija ali RTV Severna Koreja? Javni servis ali politični aktivizem?
Nalijmo si čistega vina. RTV Slovenija je javni servis. Plačujemo jo vsi. Zato ima eno samo nalogo, poročati pošteno, preverjati dejstva in dati prostor različnim pogledom. Ne pa navijati za ene in udrihati po drugih.
In prav zato je oddaja Politično s Tanjo Gobec marsikomu dvignila pritisk.
Ko gledaš takšno oddajo, se lahko vprašaš: ali gledam novinarsko oddajo javnega servisa ali politično debato, v kateri je voditeljica na isti strani kot gostje?
Če so bili v oddaji predstavljeni pogledi nekdanjih koalicijskih partnerjev, potem bi bilo najmanj, kar lahko pričakujemo od voditeljice, da jih konkretno izpraša in predstavi tudi drugo stran. Ne zato, ker bi bilo treba kogarkoli braniti, ampak zato, ker je to javni neodvisni RTV.
Novinar ni tam zato, da prikimava, tam je zato, da vpraša: Kje so dokazi? Kaj pravijo dejstva? Kaj pravi druga stran? Kakšne so posledice?
Če tega ni, gledalec ne dobi celotne slike. Dobi samo eno stran zgodbe.
Pri razpravi o referendumu in odgovornosti predsednika državnega zbora bi bilo treba gledalcem tudi jasno povedati, kakšen bi bil sploh pravni učinek takšnega referenduma. Če referendum nima konkretnih pravnih posledic, potem je to pomembna informacija. Tega se ne sme pomesti pod preprogo samo zato, da je politična zgodba bolj zanimiva.
Prav tako bi morala voditeljica goste stisniti pri njihovih izjavah.
Ko politik povezuje politične poteze z delovanjem določene stranke ali vlade, je čisto preprosto vprašanje: »Kje je dokaz?«
Ko nekdo nekaj trdi, ni naloga novinarja, da mu naredi reklamo. Njegova naloga je, da ga preveri. To je novinarstvo.
Ne pa, gost nekaj pove, voditeljica Gobec prikima in gremo naprej.
Podoben problem je pri poročanju o predsednici republike. Če se v javnosti pojavijo vprašanja o ljudeh iz njenega kroga, jih je treba preveriti. Ampak treba je tudi jasno povedati, kaj je dokazano in kaj je samo vprašanje ali domneva.
Tukaj velja zelo preprosto pravilo, ne ščititi nikogar, ampak tudi ne obtoževati brez dokazov. To bi moral biti osnovni standard RTV.
Toda problem je širši od ene oddaje in ene voditeljice Gobec.
Če javni servis financiramo vsi, potem mora biti tudi namenjen vsem. Ne samo tistim, ki imajo določeno politično mnenje.
RTV ne sme postati televizija »naših« proti »njihovim«. Ne sme biti leva, desna, vladna ali opozicijska. Če je javna, mora biti predvsem profesionalna.
RTV ne poroča več samo o politiki, ampak se v politiko tudi sama vključuje. Ko gledalec dobi občutek, da novinar ni več sodnik med argumenti, ampak eden od igralcev na igrišču, je zaupanje v neodvisnost izgubljeno.
In ko je zaupanje izgubljeno, ga ne moreš zahtevati z ukazom.
Lahko rečeš: »RTV je javni servis, je neodvisna in RTV mora obstajati.«
Ampak če ljudje tega ne čutijo, besede ne veljajo nič.
Zato je zelo legitimno vprašanje »Zakaj moram plačevati RTV, če ji ne zaupam?«
Seveda zakon določa financiranje javnega servisa. Toda zakon sam po sebi še ne ustvari zaupanja. Zaupanje si mora RTV prislužiti. Zato novinarji tipa Starič in Gobec ne smejo voditi političnih oddaj, temveč samo pravljice za lahko noč.
RTV mora preverja tudi tiste, ki jih ima sama za »prave«.
Tako, da ne dela razlik med levimi in desnimi, med vlado in opozicijo.
Tako, da prizna napako, kadar jo naredi.
In predvsem tako, da gledalca ne obravnava kot nekoga, ki mu je treba povedati, kaj naj si misli.
Gledalec ni neumen.
Povej mu dejstva, pokaži mu različne strani in pusti mu, da sam potegne črto.
To je javni servis.
In če tega ni, potem problem ni več samo ena oddaja.
Problem je sistem.
Zato RTV Slovenija potrebuje resno reformo. Ne političnega maščevanja. Ne kadrovskega čiščenja po strankarskem ključu. Ampak reformo, ki bo jasno povedala, kdo odgovarja za uredniške odločitve, kako se zagotavlja različnost pogledov, kako se preverjajo dejstva in kaj se zgodi, ko novinar ali uredništvo ne delujejo neodvisno.
Javni servis, ki izgubi zaupanje ljudi, ne more od ljudi zahtevati, naj ga še naprej plačujejo.
Najprej mora dokazati, da je tega denarja vreden.
Ne z besedami. Z delom.
Ker RTV ni last novinarjev. Ni last urednikov. Ni last politike.
RTV je javni servis. In javnost ima pravico zahtevati, da tako tudi deluje.
