Piše: Bogdan Sajovic
Globalisti so zavrnili pobudo, ki bi omejevala migracije v Evropo. Le teden dni zatem je sledila invazija ilegalcev na Ceuto. Evropske elite niso pripravljene braniti ne evropskih meja ne lastnega prebivalstva pred migranti iz tretjega sveta.
Pobuda Save Europe Act (2026) je predlagana evropska državljanska pobuda (ECI), ki je bila sprožena konec letošnjega maja predvsem na pobudo nizozemske komentatorke in aktivistke Eve Vlaardingerbroek ter avstrijskega aktivista Martina Sellnerja. Organizatorji so jo predstavili javnosti kot prvo domoljubno evropsko državljansko pobudo, katere namen je pritisniti na Evropsko komisijo, naj zaostri zakonodajo EU na področju migracij.
Evropska državljanska pobuda omogoča državljanom EU, da od Evropske komisije uradno zahtevajo spremembe zakonodaje, če po uspešni registraciji zberejo vsaj milijon izjav o podpori iz zadostnega števila držav članic. Kampanja Save Europe Act je do sredine julija 2026 uradno zbrala 580.000 podpisov, do konca meseca pa po trditvah organizatorjev še približno četrt milijona. Vendar ti podpisi formalno ne štejejo, saj je Evropska komisija registracijo zavrnila, češ da je pobuda »v nasprotju z evropskimi vrednotami«.
Pobuda za rešitev Evrope
Glavni cilj oziroma zahteva pobude je poziv Evropski komisiji, naj predlaga akt Evropske unije, s katerim bi uvedli začasni moratorij na novo priseljevanje iz držav tretjega sveta v Evropo. To je izrecno vključevalo tudi študijske vizume in še posebno vizume za združevanje družin. V okviru moratorija je vložena pobuda zahtevala tudi temeljito reformo sistema migracij in azila EU s poudarkom na:
- okrepitvi zaščite zunanjih meja EU, vključno s postavitvijo fizičnih in tehnoloških ovir,
- uvedbi hitrih postopkov preverjanja ter vračanja oziroma odstranitve prestreženih ali zavrnjenih migrantov,
- sistematični in pospešeni remigraciji, torej vračanju nezakonito prebivajočih migrantov, zavrnjenih prosilcev za azil in drugih kategorij neevropskih migrantov, katerih nadaljnje bivanje bi pomenilo resno breme ali varnostno tveganje za državljane držav članic EU,
- močnejšem sodelovanju z državami tretjega sveta, da sprejmejo nazaj svoje migrante, ter
- odstranitvi ali zmanjšanju socialnih in drugih ugodnosti, ki so bile označene kot privlačni dejavniki, ki spodbujajo množično priseljevanje v Evropo.
Zaščita Evropejcev pred veliko zamenjavo
Jezik kampanje je poudarjal zaščito etnokulturne identitete in pravic domorodnih ljudstev Evrope pred tem, kar so organizatorji pravilno poimenovali »velika zamenjava«, ki se dogaja vsakodnevno pred našimi očmi. Preambula in listina pobude sta poudarjali nacionalno suverenost, samoodločbo ter ohranitev kolektivne identitete, dediščine in načina življenja etničnih, kulturnih in jezikovnih skupnosti držav članic. Sklicevali sta se na določbe pogodb o nacionalnih identitetah (npr. člen 4(2) PEU) in poudarili, da sedanje politike ogrožajo socialno kohezijo in civilizacijsko kontinuiteto.
Podporniki pobude izhajajo skoraj izključno iz desnega pola evropske politike. Pobudo so podprli del evroposlancev, nekatere desne stranke po evropskih državah, različna desno, nacionalno oziroma konservativno usmerjena društva in skupine ter nekateri desni mediji. Pobuda je dobila tudi široko podporo na družbenem omrežju X, kjer jo je podprl sam lastnik Elon Musk. Predstavljena je bila kot združevanje domoljubnih zahtev v enoten mandat, ki bi ob milijonu podpisov prisilil Evropsko komisijo k dialogu z organizatorji.
Zahtevo za registracijo pobude so organizatorji vložili 8. junija 2026.
Globalisti formalno zavrnili pobudo
Na drugi strani nasprotniki pobude zajemajo ves preostali pol evropske politike, od dela desne sredine pa vse do skrajne levice. Ti so se razkričali o rasizmu, ksenofobiji, fašizmu in drugih običajnih krilaticah, ki jih zagovorniki migrantov obilno uporabljajo v napadih na vse, ki zavračajo multikulturno utopijo. Seveda so se tem napadom pridružili tudi evrokrati v Bruslju, globalistična kabala z vsemi podporniki in osrednjimi mediji. Skratka, vsi tisti, ki vsakodnevno ne le zagovarjajo in podpirajo množične migracije v Evropo, ampak jih tudi spodbujajo, usmerjajo in financirajo; tisti, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo zavajanja, laži, cenzuro ter se skrivajo za sodniškimi aktivisti.
Seveda ni nobeno presenečenje, da je Evropska komisija izdala predhodno oceno, prejela pripombe organizatorjev in 22. julija 2026 sprejela izvedbeni sklep o zavrnitvi registracije.
Komisija je odločila, da je pobuda »očitno v nasprotju z vrednotami EU po členu 2 PEU in s prepovedjo diskriminacije na podlagi rase ali etničnega porekla po členu 21 Listine o temeljnih pravicah«. Ključni ugovor je bil, da predlagani splošni moratorij na nezahodno imigracijo temelji na etničnem, kulturnem ali civilizacijskem poreklu zadevnih oseb in ne na nevtralnih merilih upravljanja migracij ali individualni presoji od primera do primera. Komisija je ocenila, da bi to pomenilo diskriminacijo na podlagi rase oziroma etničnega porekla in je nezdružljivo s temeljnimi vrednotami EU ter sodno prakso (ki, mimogrede, temelji na razsodbah aktivističnih sodnikov, ki jih je nastavila globalistična kabala). Zavrnila je argumente, da bi ukrep lahko upravičevala zgolj kulturna ali demografska kontinuiteta oziroma zaščita nacionalne identitete po členu 4(2) PEU, ter poudarila, da mora biti takšna zaščita skladna z »evropskimi vrednotami«.
Posledično pobuda ni mogla nadaljevati poti v formalnem okviru ECI, ki zahteva registracijo pred uradnim 12-mesečnim zbiranjem podpisov. Organizatorji so odločitev seveda obsodili ter jo označili za nedemokratično in za poskus utišanja kampanje. Napovedali so, da bodo nadaljevali z zbiranjem podpisov in aktivizmom zunaj formalnega postopka (kot je kampanja za remigracijo European Shield Tour, ki jo začenjajo v teh dneh). Napovedali so tudi, da bodo boj prenesli na nacionalne volitve po državah članicah.
Stalen dotok afriških ilegalcev
A le teden dni zatem, ko je Evropska komisija pobudo tako vehementno zavrnila, je prišlo do pravega pretresa na skrajnem jugu Evropske unije. Mesto Ceuta, španska eksklava na afriški obali Sredozemlja, je doživelo pravo invazijo migrantov iz tretjega sveta, natančneje Maročanov.
Ceuta je špansko ozemlje (in s tem del EU) na severnoafriški obali z okoli 84.000 prebivalci. Skupaj z mestom Melilla in tremi nenaseljenimi otočki tvori del španskih posesti na afriški obali, ki povsod mejijo na Maroko. Maroko sicer ne priznava španske suverenosti nad temi ozemlji, ki so del Španije že okoli pol tisočletja – nekaj stoletij pred tem, preden je Maroko sploh nastal.
Maroko sicer ne išče neposredne konfrontacije, uporablja pa posredno. Usmerja ilegalne priseljence iz celotne Afrike, vključno z lastnimi državljani, naj vdirajo v omenjeni eksklavi. Miži tudi pred delovanjem tihotapcev, ki z maroškega ozemlja migrante iz tretjega sveta prevažajo s plovili prek Gibraltarske ožine v Španijo. Še več, Maroko potihoma prazni kaznilnice in kriminalcem svetuje, naj čim prej zapustijo državo ter se preselijo v Španijo oziroma gredo naprej v druge države Evropske unije.
Tako poteka stalen dotok afriških nezakonitih migrantov v Evropo. Spomladi letos pa je skrajno levičarski španski predsednik vlade Pedro Sánchez z vladno uredbo, kar mimo parlamenta, odprl možnost legalizacije ilegalnih migrantov, ki bi lahko zajela tudi do milijona ljudi. Tako legalizirani ilegalci bi dobili ustrezne dokumente, s katerimi bi lahko prosto potovali po vseh članicah EU.
Desna opozicija je izjavila, da je Sánchezova poteza natančno to, pred čimer nasprotniki migracij in multikulturalizma opozarjajo – gre za načrt velike zamenjave evropskega prebivalstva s priseljenci iz tretjega sveta, ki bodo prišli v Evropo legalno ali ilegalno, tukajšnji globalisti pa jim bodo po hitrem postopku uredili status državljanov.
Sánchez je to sicer odločno zanikal, zatrjeval je, da gre zgolj za »ureditev razmer« in da ta poteza ne bo vplivala na povečanje obsega migracij.
No, deloma ga je na laž postavila Irene Montero, visoka funkcionarka v skrajno levičarski stranki Podemos, nekdanja ministrica v Sánchezovi vladi in trenutna poslanka v Evropskem parlamentu. Monterova je na zborovanju svoje stranke dobesedno poskakovala na odru in vreščala v mikrofon: »Seveda hočemo veliko zamenjavo … Desničarje hočemo zamenjati z migranti …«
Invazija na Ceuto
Na laž pa je Sáncheza postavila tudi invazija na Ceuto 30. in 31. julija letos, ko je več deset tisoč ilegalnih migrantov prečkalo mejo iz Maroka v špansko avtonomno mesto Ceuta. Gre za največji takšen nezakoniti prehod v zgodovini Ceute, ki so ga nekateri uradniki, politiki in mediji označili kot »invazijo«. Kako pa bi drugače ocenili naval okoli 80 tisoč ljudi (po oceni lokalne vlade) v mesto, ki ima 84 tisoč prebivalcev? Sánchezova vlada je skušala številke nekoliko znižati, na okoli 50.000, kot so kazali uradni podatki španskega ministrstva za notranje zadeve – kjer so mimogrede odstavili več uradnikov, ki so navajali višje številke od uradno priznanih. Večina ilegalcev je vstopila v Ceuto s plavanjem okoli obalnih pregrad in valobranov (zlasti pri Tarajalu) ali peš ob obali oziroma na kopenskih točkah. Skoraj brez izjeme so bili to mladi moški.
Maroko je zanikal, da bi namerno omogočil ali organiziral prehode, čeprav obstajajo poročila o zmanjšanem nadzoru in tudi posnetki, kako maroški policisti pripeljejo ljudi ter jih usmerjajo proti meji. Vlogo so imele tudi mreže tihotapcev in digitalna mobilizacija, vključno s kampanjami na TikToku in Facebooku. Nekatera poročila so navajala, da je »meja odprta«, in pozivala Maročane, naj »izkoristijo priložnost«. V navalu je po do zdaj uradnih podatkih umrlo 111 ljudi; skoraj brez izjeme so bili poteptani v stampedu, ki se je valil čez mejo.
Španski premier Pedro Sánchez je čez nekaj dni obiskal Ceuto, dogodke označil za »napad« in »kršitev španske ozemeljske celovitosti« ter ukazal pospešena vračanja. Lokalno prebivalstvo in opozicija pa so ga obtožili hinavščine. Trdijo namreč, da so policisti in vojaki dobili neposreden ukaz, naj ne posredujejo s silo in zavarujejo zgolj državne ustanove.
S tem so dejansko prepustili Ceuto divjanju migrantov; posnetki na spletu kažejo vlome ter plenjenje trgovin in lokalov, celo vlome v zasebne hiše. Posnetki so kazali uničevanje in požiganje vozil, napade na tamkajšnje civiliste in nočne spopade med samoorganiziranimi civilisti ter migrantsko drhaljo. Še več, policisti so dobili celo ukaze, naj samoorganiziranim civilistom preprečijo obrambo lastnega mesta pred plenjenjem in uničevanjem.
Medijska manipulacija
Takoj so vskočili tudi osrednji mediji z nalogo zamegljevanja dejstev. Zakrožili so posnetki ubogih družin, osamljenih mladoletnikov in podobno. A lokalno prebivalstvo trdi, da so bili to zgolj statisti – arabski prebivalci Ceute, ki so jih »verodostojni mediji« najeli za propagandne posnetke. Na spletu je zaokrožil tudi neposreden posnetek, kako ekipa nizozemske televizije snema zrežiran kader »obupanega osamljenega mladoletnika«, ki nekaj trenutkov zatem nasmejan odkoraka s prizorišča. Nekateri mediji (med njimi tudi slovenska nacionalna televizija) so celo namigovali, da so »ubogi migranti« plavali prek Gibraltarske ožine, kar je približno 20 kilometrov razdalje. V resnici so plavali (tisti, ki sploh so) precej manj – okoli 25 metrov dolgega pomola ob meji, kar pomeni petdeset metrov tja in nazaj. To pa je razdalja, ki jo slovenski tretješolci preplavajo na plavalnih tečajih.
Po nekaj dneh razgrajanja in plenjenja je večina vdiralcev le zapustila Ceuto, predvsem zato, ker se je zaradi pritiska španske opozicije hiter prevoz v Španijo izjalovil, v sami Ceuti pa ni bilo več česa izropati. Po ocenah pa v mestu še vedno ostaja okoli enajst tisoč ilegalcev, dobrih tisoč pa so jih globalistični »humanitarci« le uspeli prepeljati v Evropo.
Elite niso pripravljene braniti evropskih meja
Invazija na Ceuto je kljub poskusom globalistov, da bi s pomočjo servilnih medijev kar se da zameglili dejstva, pokazala, da so evropske meje prehodne in ne zdržijo množične invazije. Pokazala je tudi, da evropska politika ni pripravljena angažirati vojaških in policijskih sil za obrambo meja. V Ceuti vlada ni bila pripravljena angažirati varnostnih sil niti ob očitnem plenjenju in uničevanju. Rdeči križ in drugi »humanitarci« so na posnetkih z nasmehom hranili, pojili in crkljali vdiralce, bili pa so popolnoma brezbrižni do uničenja, ki so ga ti »nesrečniki« povzročili.
V Španiji je invazija spodbudila desnico k razpravi o vladni migracijski politiki, morebitnih pravnih reformah glede vračanj in krepitvi meja. Sánchezova vlada pa je obtožila desno opozicijo, češ da je ona kriva za invazijo. In poleg nje še Trumpa, Mileia, Izraelce … skratka vse druge razen sebe, migrantov in svoje nore migracijske politike.
Italija je zaradi očitne nesposobnosti Sánchezove vlade začasno suspendirala schengenski prosti pretok s Španijo in uvedla nadzor, nekatere druge evropske države pa so prav tako zaostrile nadzor na notranjih mejah.
Vrhunec hinavščine pa si je privoščila globalistična elita v Bruslju. Sporočili so, da je Evropska unija »uspešno prestala preizkus obrambe zunanjih meja«, uradniki EU pa so obsodili nezakonite prehode ter pozvali k hitremu vračanju in ukrepanju proti tihotapcem. Pozivajo torej k tistemu, kar je vsebovala pobuda, ki so jo dva tedna pred tem zavrnili. Ta »uspešni preizkus« pa je pokazal zgolj to, da evropske politične elite niso pripravljene uporabiti sile niti za obrambo meja niti za zaščito svojega prebivalstva pred nasiljem vdiralcev iz tretjega sveta.
Številke:
580.000 podpisov je uradno zbrala peticija, ki so jo prepovedale bruseljske elite.
80.000 maroških ilegalcev je vdrlo prek meje v Ceuto.
111 ljudi je uradno izgubilo življenje med invazijo na Ceuto.
50 metrov so morali preplavati ubogi ilegalci, da so obšli mejo.
1.000.000 ilegalcev naj bi legalizirala Sánchezova vlada z enim samim odlokom.
