Piše: Bogdan Sajovic
Prisegel je novi premier Velike Britanije Andrew Burnham. Centralističnega levičarskega globalista je tako zamenjal »ljudski« levičarski decentralist. Obljublja korenite spremembe. Opozicija obtožuje vladno večino nevarnega precedensa in zahteva nove volitve.
Pretekli ponedeljek je v Veliki Britaniji prišlo do spremembe pri vodenju države. Predsednik vlade sir Keir Starmer je uradno rezidenco premierja na Downing Streetu 10 prepustil svojemu nasledniku Andrewu (Andyju) Burnhamu.
Že sedmi premier
Burnham je tako postal že sedmi predsednik britanske vlade v zadnjem desetletju. Leta 2016 je zaradi uspelega referenduma o brexitu odstopil tedanji predsednik vlade David Cameron. Nasledila ga je Theresa May, ki je po treh letih vrgla puško v koruzo zaradi zapletov pri izvedbi britanskega izstopa iz EU. Nadomestil jo je Boris Johnson, ki je leta 2019 popeljal konservativce k suvereni zmagi na volitvah. A le slaba tri leta zatem je moral odstopiti zaradi napak, ki jih je storil med pandemijo kitajskega virusa. Nasledila ga je Liz Truss, ki je zdržala vsega dva meseca – njen načrt konservativne revolucije je spodnesla združena fronta političnega establišmenta, finančnega lobija in globalističnih medijev. Nasledil jo je establišmentu bolj všečni Rishi Sunak, »prvi temnopolti premier«, ki je izpeljal poltretje leto preostanka konservativnega mandata iz volitev leta 2019. Njegovo nespretno vodenje je omogočilo odločno zmago opozicijskih laburistov na volitvah 2024 in konec štirinajstletne vladavine konservativne stranke. Keir Starmer, ki je vodil laburiste k tej odločni zmagi, je prevzel vodenje vlade; opešal je po vsega dveh letih ter, kot rečeno, prepustil krmilo Andyju Burnhamu.
Promotor globalizma
Starmerju je ogromna parlamentarna večina – 172 sedežev – omogočala udobno vladanje. Čeprav se je pred volitvami prodajal kot zmeren laburist, centrist, zagovornik vladavine prava (v prejšnji karieri je bil vrhovni tožilec, kar mu je tudi prineslo viteški naslov) in na splošno »zaščitnik malih ljudi«, je takoj po izvolitvi pokazal svoje prave barve.
Izkazalo se je, da je predvsem globalist, ki zvesto sledi levoliberalni agendi. Deindustrializacija Velike Britanije kot posledica sledenja nori zeleni agendi je prešla v višje obrate; v času Starmerjeve vladavine so na Otoku denimo zaprli še zadnjo jeklarno. Tako legalne kot tudi ilegalne migracije iz držav tretjega sveta so se še povečale, pravzaprav nihče niti natančno ne ve, koliko migrantov je v državi. Celotne četrti velikih mest so postale prepovedane cone za domače prebivalstvo, saj »novi Britanci« dejansko grozijo s fizičnim nasiljem tistim, ki skušajo vstopiti. Vlada se ni ustavila le pri multikulturalizaciji mest, tudi podeželje je bilo v njihovih očeh preveč britansko, preveč belo. Zato so začeli najemati hotele in vanje vseljevali migrante ali pa so v migrantske centre preuredili stare vojaške baze, ki so še vedno v lasti države.
Cenzura in zapori
Predvsem pa je Starmerjeva vlada začela z ostro cenzuro vseh, ki si drznejo nasprotovati globalistčini agendi nasploh in vladi še posebej. V državi, ki je ena izmed prvih uzakonila svobodo govora in kjer je bil v londonskem Hyde Parku določen »govorniški kot« – prostor, kjer je lahko vsakdo kritiziral vladno politiko –, je Starmerjeva vlada uzakonila sistem najhujše cenzure v Evropi, ki se lahko kosa z Belorusijo. Vsaka kritika vlade, vsaka kritika globalistične agende, vsaka omemba ekscesov, ki jih povzročajo migranti tretjega sveta, je označena kot sovražni govor in »skrajno desničarska« propaganda. Ne le protesti na ulicah, pač pa tudi besede, izrečene v pogovorih v gostilnah in celo na spletnih omrežjih. Policija je pod Starmerjem začela s sistematično gonjo proti spletnim komentatorjem. Obtožene spletnega sovražnega govora procesirajo prednostno. Kazni so visoke, zaporne kazni znašajo tudi do tri leta. Pogosto ti »sovražnogovorci« dobijo daljše kazni kot migranti, ki izvajajo napade z noži – če slednji seveda sploh pridejo pred sodišče, saj mnoge policijske uprave sistematično prikrivajo nasilje, v katerega so vpleteni migranti. Starmerjeva vlada je celo iz zaporov predčasno spustila na tisoče nasilnih kriminalcev, da je naredila prostor za obsojene »skrajno desničarske« spletne komentatorje.
Razjarjena laburistična baza
Vse te poteze Starmerjeve vlade niti po naključju niso zmotile članstva laburistične stranke in trdega jedra laburističnih volivcev. Zmotilo jih je, da ima žrtvovanje na oltarju globalistične agende in progresivizma tudi svojo ceno. Starmerjeva vlada ni mogla zaustaviti inflacije, ki skokovito narašča. Prav tako ni mogla zaustaviti naraščanja cen hrane in osnovnih življenjskih potrebščin. Obilno državno financiranje izbranih nevladnih organizacij ter političnega in medijskega establišmenta, vzdrževanje milijonov migrantov in pripadajoče infrastrukture ter seveda plačevanje obveznosti globalistični finančni kabali, bremenijo žepe Britancev, vključno s člani laburistične stranke. Rezati je bilo treba številne subvencije in programe, od katerih so imeli koristi tudi laburisti, recimo subvencije za zimsko kurjavo. In medtem ko je vlada s korekcijami omogočala, da te finančne obremenitve niso bistveno prizadele laburističnega establišmenta v Londonu, to ni veljalo za »sever« – propadajoča industrijska mesta v osrednji in severni Angliji, v Walesu in v propadlih industrijskih središčih Škotske. Prav tam, kjer ima laburistična stranka največ članstva in kjer tudi velik del neopredeljenih volivcev tradicionalno voli laburiste. Kot rečeno: ti so za progresivno, multikulturno in sploh moderno Britanijo – dokler to ne gre na njihov račun.
Zato se je začela laburistična baza, še posebno tista izven Londona, na veliko pritoževati, od Starmerja je zahtevala, naj zadevo uredi. In ker je ni bil sposoben urediti, se je v stranki pojavil upor. Baza je začela groziti svojim poslancem, naj pritisnejo na predsednika vlade, če hočejo obdržati svoje položaje. In ker premier še vedno ni uspel izpolniti tega, kar je baza od njega zahtevala, so se pojavile zahteve po zamenjavi.
Kralj na severu
Na prizorišču se je pojavil Andy Burnham, 56-letni severnjak iz Leigha in nekdanji minister v Blairovi in Brownovi vladi. Dvakrat, leta 2015 in 2017, se je neuspešno potegoval za vodstvo laburistične stranke, od leta 2017 pa je bil župan Velikega Manchestra, močnega laburističnega oporišča. Burnham je še bolj levo usmerjen kot Starmer in ima veliko podporo v strankini levici. Uspešno se prodaja kot »ljudski« in predvsem kot »severnjak«, se pravi kot antipod londonskim elitistom. Kljub dvema neuspelima kandidaturama za vodstvo stranke je ohranil veliko podpore zlasti med severnim delom strankine baze in se uspešno promoviral kot »kralj severa«. Burnham se je skušal leta 2024 vrniti v parlament, vendar so Starmer in ljudje iz njegovega kroga (ki so se bali Burnhamovega vpliva v stranki) njegovo kandidaturo blokirali, češ da je za stranko mnogo bolj koristen kot župan Manchestra.
Ko pa se je začel Starmerjev položaj majati, je Burnham zavohal svojo priložnost in se v tretje začel potegovati za vodstvo stranke. To sicer ni presenetilo nikogar, saj so bile njegove ambicije splošno znane.
Obstajal pa je problem. V Veliki Britaniji mora biti minister član parlamenta, predvsem poslanske zbornice, v kateri je skoncentrirana vsa politična moč. Če je Burnham hotel postati vodja stranke, je moral postati član parlamenta. Joshua Simons, ki je zastopal volilno enoto Makerfield, se je ponudil, da odstopi, in Burnham je nastopil na nadomestnih volitvah. Izvolitev ni bila presenečenje, saj so bili v tej volilni enoti od njenega nastanka leta 1983 vedno izvoljeni laburistični kandidati.
Starmer je takoj po izvolitvi Burnhama napovedal svoj odstop. V Veliki Britaniji sicer liderja stranke lahko izvolijo na kongresu stranke, lahko pa ga izvoli tudi večina poslancev stranke v parlamentu. Burnham je tako ali tako imel podporo laburistične baze v severnih oporiščih stranke in s tem tudi podporo dobršnega dela poslancev iz tistega predela države. Zaradi tega so tudi drugi laburistični poslanci v večini podprli Burnhama za liderja laburistične stranke in po Starmerjevemu odstopu tudi za novega premierja.
Opozicija je sicer protestirala, češ da gre za nevaren precedens. Drži, ni prvič, da je premier sredi mandata odstopil in ga je zamenjal nekdo drug brez novih volitev. Ampak doslej je premierja vedno zamenjal nekdo, ki je bil v prejšnji vladi minister, torej eden iz ekipe, ki je sestavljala volilni manifest, na podlagi katerega so dobili mandat volivcev. Opozicija zahteva, naj Burnham predstavi svoj program v obliki volilnega manifesta in ga »stehta pred volivci«.
Burnham tega seveda ne bo storil, ima še tri leta mandata in veliko večino v parlamentu. Po britanski zakonodaji pa parlament lahko uzakoni, kar koli hoče. Monarh ima sicer pravico veta, ker pa v svoji osebi predstavlja britansko ljudstvo, seveda ne more nastopiti proti parlamentu, ki mu je isto ljudstvo dalo mandat na volitvah. Kavelj 22!
Reforme ali zgolj besede?
Burnham je torej prisegel kot novi predsednik vlade in tako napovedal »prekinitev cikla razočaranja«. To namerava doseči s prenosom številnih pristojnosti s centralne vlade na župane in lokalne oblasti, pragmatičnim socializmom (kar koli že to pomeni), osredotočenostjo na potrebe »severa« in »malih ljudi« ter zmanjšanjem birokracije.
Problem pa je, da londonski strankarski establišment (in to ne glede na stranko), finančna globalistična oligarhija ter birokratska globoka država nasprotujejo vsakršni koreniti reformi že iz principa. Še posebno pa so nenaklonjeni vsakršni debirokratizaciji, decentralizaciji in prenašanju pristojnosti v »province«. To namreč slabi njihov vpliv in nasprotuje njihovim interesom.
Spomnimo, Liz Truss je skušala izvesti reforme, sicer s konservativnega stališča, vendar jo je establišment zlomil v dveh mesecih. Burnham zagotovo ni bedak in mu je to jasno. Bo torej njegova napoved ostala le pri velikih besedah in se bo pridno ukalupil ali pa bo dejansko tvegal in šel v napovedane reforme? In če bo, koliko časa bo zdržal? Bo Britanija v roku desetih let dobila še osmega predsednika vlade?
