Piše: Jože Biščak
Ob podatku, da je Finančna uprava RS (Furs) v prvem polletju pobrala za desetino več davkov (14,4 milijarde evrov) kot v enakem obdobju lani, so levičarji znova pokazali nerazumevanje javnih financ. Janševa vlada povsem neupravičeno napoveduje reze, čeprav je prihodkov več, modrujejo in se pridušajo, kako je Golobova vlada veliko naredila na prihodkovni strani javnih blagajn. Na papirju je to mogoče res zmaga, v resnici pa gre samo še za eno potrditev, da več pobranega denarja ne pomeni, da bo proračunska luknja manjša. Nasprotno. Primanjkljaj bo večji. Kar ni presenečenje, če poraba raste hitreje od prihodkov.
K povečanju javnih prihodkov so največ pripomogli prispevki od plač in dohodnina. In ravno v tem grmu tiči zajec. Plače se v zasebnem sektorju niso toliko povečale, da bi bistveno pripomogle k veliki rasti javnih financ. So se pa zato krepko povečale v javnem sektorju. In če vemo, da zaposleni v javnem sektorju dobijo plače tako, da država najprej pobere davke v zasebnem sektorju in jih nato prerazporedi v denarnice javnih uslužbencev, potem je jasno, da gre zgolj za prelaganje iz enega žepa v drugega. Pravi davkoplačevalci so namreč zaposleni v gospodarstvu, pobrani davki v javnem sektorju pa so le računovodski trik.
Golobova vlada je s »plačno reformo«, ki jo je utemeljevala, češ da gre za »popravo starih krivic«, zelo obremenila proračun. Od leta 2022 do danes (sredi leta 2026) se je masa plač v javnem sektorju (torej vsi izdatki za bruto plače, dodatke, uspešnost in prispevke pri proračunskih uporabnikih) močno napihnila. Leta 2022 je bila bruto masa za plače v javnem sektorju okoli 5 milijard evrov, lani je znašala že 6,6 milijarde; za letos so v okviru Golobove »plačne reforme« predvideni nadaljnji dvigi, ki se se bodo končali (z zadnjim šestim dvigom plač) 1. januarja 2028, ko se bo skupna masa za plače približala osmim milijardam evrov. To pipo, ki jo je odprla levičarska vlada, bo nova, desnosredinska vlada težko zaprla. Kljub temu bo morala nekaj narediti. Najmanj boleča pot bo, da zmanjša število javnih uslužbencev, saj delež zaposlenih v javnem sektorju že presega četrtino celotnega delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji. Moje mnenje je, da bi morali v ustavo zapisati, da ta delež ne sme presegati 10 (ali pa 15) odstotkov. Vsekakor je ljudi, ki jim denar za plače dajejo zasebniki, odločno preveč.
Ta nenasitni mehanizem javnega sektorja je klasičen primer tega, kar je Friedrich von Hayek imenoval »fatalna domneva« centralnih načrtovalcev: prepričanje, da lahko država z zaposlovanjem v javnem sektorju, z višjimi davki in prerazdeljevanjem ustvari blaginjo, ne da bi uničila spodbude zasebnega sektorja. V resnici pa vsaka dodatna javna plača pomeni manj sredstev za investicije v gospodarstvu, manj inovacij in počasnejšo rast produktivnosti. Zasebni sektor ni neskončen vir denarja, ampak je motor vsake države. Še bolj skrb vzbujajoče je, da se trend ne ustavlja. Medtem ko se v zasebnem sektorju podjetja borijo z visokimi stroški dela, davki in regulacijami, se javni sektor širi kot rak. Novi zavodi, agencije, svetovalci in drugi »strokovnjaki« – vsi plačani iz istega vira. Rezultat je paradoks: več davkov, večji primanjkljaj in večji dolg. Država pobira več, a troši še hitreje. To ni gospodarjenje, to je politični klientelizem na račun prihodnjih generacij.
Zato ima Janševa vlada pomembno nalogo: zmanjšati obseg države, odpraviti nepotrebne subvencije, privatizirati, kar se da, in dati več prostora trgu. Hayek je večkrat opozoril, da pot v hlapčevstvo ni impulzivna revolucija, temveč postopno razraščanje birokracije, ki ga spremlja obljuba varnosti, socialne pravičnosti in enakosti. Danes v Sloveniji vidimo prav to: javni sektor, ki se hrani sam iz sebe, medtem ko zasebni sektor nosi breme. Resničnost je namreč zelo preprosta: kdor ne ustvarja, ne more trajno dajati.
