Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek
Čeprav ljubljanskemu županu naklonjeni komentatorji in analitiki skušajo dokazati, da so pobudniki ljubljanskega »parkirnega« referenduma izgubili in da je Janković zmagal, je sporočilo pravzaprav drugačno: začetek konca neke dolge ere v slovenski prestolnici. To dokazuje tudi Jankovićeva izjava, da novega parkirnega režima, ki ga je želel na vsak način vsiliti, do konca mandata ne bo. Človek se boji. Ve, da utegne parkiranje odločiti volitve. Doletelo ga je spoznanje, da so se meščani začeli spraševati: »Zakaj pravzaprav še vedno on?«
Res je, kvorum ni bil dosežen, proti je glasovalo premalo volivcev. Zakaj? Je čas počitnic, marsikdo je že na morju, poleg tega večine Ljubljančanov referendum ni zadeval. Parkirni odlok je namreč prizadel le tiste meščane, ki živijo v stanovanjskih blokih in naseljih, zgrajenih v času najbolj intenzivne socialistične gradnje (1960–1980). Ker si je v nekdanjem režimu komunistična partija prizadevala, da zasebna lastnina ne bi obstajala – kar pomeni, da ljudje ne bi imeli svojih avtomobilov, ampak bi uporabljali javni prevoz –, niso hkrati gradili ne podzemnih garaž ne dovolj parkirišč. Zato ljudi, ki živijo v novejših blokih (ki imajo dvo- ali trinivojske podzemne garaže) ali v stanovanjskih hišah, na voliščih enostavno ni bilo.
Kljub temu 40 tisoč glasov proti odloku daje jasno sporočilo: dovolj je. Še posebno zato, ker so se podpori referendumu Civilne iniciative Ljubljana (CILJ) priključili tako levi kot desni volivci. Vsi imajo dovolj Jankovićevega avtokratskega upravljanja mesta, kjer o vsem odloča sam. Parkirni odlok je bil samo zadnji simptom. Pred tem pa kanal C0, sežigalnica, garaže pod glavno ljubljansko tržnico, cene komunalnih storitev, čudne prometne sheme … Ves čas en in isti vzorec županovanja: od zgoraj navzdol, z malo posluha za tiste, ki plačujejo račune. Zato je referendum, čeprav formalno »neuspešen«, Jankovićev moralni in politični poraz. Pokazal je, da podpora, ki je bila zaradi karizme in medijske podpore dolgo časa res impresivna, hitro kopni. In »rumeni karton«, ki ga je dobil, ni bil »karton« za en odlok, ampak za način njegovega vladanja.
Leta 2022 je njegova lista prvič izgubila absolutno večino v mestnem svetu; zdaj vlada s pomočjo Gibanja Svoboda in SD. Takrat so se že pokazale prve razpoke. Zato bo jeseni, ko bodo lokalne volitve, nadvse zanimivo. Če se bo referendumska energija prelila v volilno udeležbo in če se bo našel kandidat, ki bo znal artikulirati frustracijo nad dolgotrajno vladavino enega človeka, ki je mesto upravljal kot svoj zasebni fevd, potem utegne Janković doživeti presenečenje. In na volitvah izgubiti. Sedanjemu mestnemu šerifu gre na roko samo to, da novela zakona o lokalnih volitvah, po kateri tudi na lokalni ravni lahko volijo le državljani Slovenije, jeseni še ne bo veljala (vložena je namreč referendumska pobuda). In ravno pri tujcih v Ljubljani, ki večinoma prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, ima Janković tradicionalno veliko podporo.
Marsikaj je narobe v Ljubljani. Od prometnih zamaškov in nerazumljivih posegov v okolje, ki zmanjšujejo kakovost bivanja, do slabega zraka in stanovanjske problematike. Slovenska prestolnica je učbeniški primer tega, kaj prinese dolgotrajna vladavina, ki se je začela z obljubami o učinkovitosti in »delu brez ideologije«, na koncu pa se je spremenila v trajno koalicijo med javno upravo, izbranimi izvajalci in levičarskimi aktivisti. Vsem njim je skupno prepričanje, da meščan brez njihove modrosti ne ve, kaj je dobro zanj, in da Ljubljančan potrebuje »očetovskega« župana, ki mu bo povedal, kaj sme početi in česa ne.
Zdaj imajo vse v rokah Ljubljančani. Jeseni se morajo izreči, ali še želijo mafijsko vodenje prestolnice ali pa si želijo nekaj boljšega – to, da o usodi mesta ne bo odločal en sam človek.
