Piše: Gašper Blažič
Že večkrat smo pisali o zlobni govorici, da se je Janez Janša v času vojne za Slovenije kakor »skrival« v “kleti Cankarjevega doma”.
Ta lažna govorica se je v zadnjih desetih, morda petnajstih letih razširila kot nekakšen urbani mit, ob katerem bi se lahko samo grenko nasmehnili, če ne bi bil tako zelo razširjen in so ga mnogi vzeli za svojega. Celo mnogi vojaški veterani vojne za Slovenijo. Celo politične stranke so tu in tam to celo omenjale v svojih uradnih stališčih.
Kje se je nahajalo vodstvo Slovenije?
Če bi se takšno dogajanje zgodilo še v času socializma in bi nas napadel zunanji sovražnik, bi se verjetno v takšnih primerih državno vodstvo preselilo v bunker nekje na območju Kočevske Reke, kjer je tedaj obstoječa režimska infrastruktura zagotavljala bivanje v bunkerju vsaj za nekaj mesecev.
Za primer izrednih razmer pa je imelo državno vodstvo zagotovljen bunker v kletnih prostorih, ki Cankarjev dom povezujejo z zgradbo parlamenta. Vendar je tudi vladna zgradba imela svoje posebej varovane kletne prostore, ki so bili povezani z osrednjim “bunkerjem”, slednji pa je bil namenjen predvsem varovanju ožjega vrha. Varovane kletne prostore (zaklonišče) je imela tudi parlamentarna zgradba, ki je prav tako s podzemnim hodnikom povezana z osrednjim zakloniščem.
V času vojne za Slovenijo je vsaj na začetku operativna štabna skupina, ki sta jo vodila obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar, delovala še na mirnodobni lokaciji v vladni zgradbi, kjer je sedaj dvorana za tiskovne konference. Da je s selitvijo na varnejši kraj povsem nespametno zamujala, so se zavedli 27. junija 1991 v večernih urah, ko je bil v Ljubljani sestreljen helikopter sovražne armade. Kot navaja Janša v knjigi “Premiki”, so brnjenje helikopterja slišali celo v operativni dvorani. Operativna skupina, ki je ukaze za obrambo prenašala na teren, je bila tako zelo ranljiva za napade iz zraka. Zato je bila takojšnja selitev ob primernem trenutku nujna. Zanimivo je, da se ta štab kasneje ni več selil na različne lokacije, čeprav so slovenski kontraobveščevalci ves čas zavajali KOS JLA o tem, kje se nahajata Janša in Bavčar.
Tako štab kot predsedstvo sta morala v varovan kletni prostor
Če uporabimo besednjak levičarjev, torej lahko zaključimo, da sta se Janša in Bavčar “skrivala” v kleti vladne zgradbe (in ne Cankarjevega doma). V tem kompleksu vladne zgradbe, ki je obsegal prostore na Gregorčičevi, Prešernovi in Erjavčevi, je imelo sedež (na Erjavčevi) tudi predsedstvo RS (sedaj Urad predsednika/predsednice RS). Janša in Bavčar seveda nista bila ves čas v operativni dvorani, pač pa sta morala prihajati tudi na tiskovne konference v Cankarjev dom (potekale so v kletnem delu, njihova lokacija pa se je ves čas spreminjala iz varnostnih razlogov. Najbolj stalni “stanovalec” te razvpite “kleti” pa je bil tedanji minister za informiranje Jelko Kacin (dandanes bi bil verjetno zgolj direktor UKOM-a in ne minister, saj je bila tedanja ureditev deloma urejena še po stari kardeljanski zakonodaji). Kacin je bil dejansko najbolj znan medijski obraz te vojne, saj je vodil tiskovne konference ter organiziral obveščanje mednarodne javnosti preko teh konferenc, ki jih je TV Slovenija ves čas neposredno prenašala. Na teh konferencah so se zvrstili zelo različni gostje predvsem iz domovine, prišla sta tudi Stipe Mesić in Vasil Tupurkovski iz predsedstva SFRJ (2. julija 1991 popoldne). Celo Američane je presenetilo, kako so te tiskovne konference lahko obračale javno mnenje v prid Slovenije, za trenutke so celo dvomili, da se v Sloveniji res dogaja vojna.
Kakorkoli že, tako Kacin kot ministra Janša in Bavčar so skupaj s sodelavci ves čas opravljali svoje primarne naloge v času izrednih razmer, ki uradno sicer niso bile razglašene, saj bi to koristilo le okupatorski armadi. Kljub temu je ves ta centralni del odpora potreboval varen prostor, prav tako so ga potrebovali tudi novinarji.
Leta 2010 je tedanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, sicer človek iz Kučanovega kroga, v intervjuju za MMC povedal naslednje: “Naša mlada oblast je tedaj ugotovila, da je Cankarjev dom najprimernejši objekt, iz katerega bi lahko vodili vojno oziroma proces osamosvajanja. Celotni generalni štab, vključno z obema glavnima protagonistoma vojaškega odpora, Janšo in Bavčarjem, se je naselil sem. Janša in Bavčar sta živela v dirigentskih garderobah, malo naprej pa je bil generalštab s Slaparjem. In ker smo čvrsto grajeni, je med zračnim alarmom v Cankarjev dom prišlo več tisoč ljudi. Spravili smo jih v tretjo klet, kjer je naš tehnični pogon. K nam so prišli tudi tuji novinarji in v nekem trenutku jih je iz Cankarjevega doma poročalo okoli 1.500. Tukaj so seveda potekale tudi dnevne tiskovne konference, ki jih je brilijantno vodil Jelko Kacin. Cel Cankarjev dom je funkcioniral kot središče narodovega odpora. Tudi jaz sem bil med vojno ves čas tu.”
Kdo vse se je “skrival” v kleti?
V noči z 29. na 30. junij 1991 so se v kletne prostore tedanje skupščine umaknili tudi poslanci, ki so se na tajni način sestali na izredni seji v nočnem času, da bi razpravljali o pogojih evropske trojke, ki jih je prejšnjo noč postavila slovenski delegaciji (Milanu Kučanu in Dimitriju Ruplu) v Zagrebu. Razlog za umik je bila povečana koncentracija preletov vojaških letal in nevarnost iz zraka, pa tudi incident v neposredni bližini skupščinskih prostorov, ko se ni vedelo, ali je na delu diverzant sovražne vojske.
Se je pa v znamenitem “bunkerju” pod Cankarjevim domom zagotovo tu in tam “skrival” tudi tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan. No, ne ves čas, pač pa le v času, ko je grozila neposredna nevarnost letalskega napada. Takrat se je moral politični vrh zavarovati. V celotnem času vojne je Kučan dvakrat potoval v Zagreb na nočno srečanje z evropsko trojko, 2. julija dopoldne pa v Beljak na srečanje z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, ki je bil tedaj tudi predsedujoči v KEVS (danes OVSE). Poleg tega je imel ves čas tudi telefonske klice, tako s tujimi predstavniki kot tudi jugoslovansko civilno in vojaško oblastjo (predsedstvo SFRJ, zvezna vlada ter generalštab v Beogradu), skliceval je tudi seje predsedstva. Vse to se je moralo dogajati na varni lokaciji. Kletni del Cankarjevega doma je bil dejansko tako dobro zavarovan, da ga letala JLA niso mogla uspešno napasti.
No, tedanji slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ Janez Drnovšek pa je celo sam zapisal v svoji knjigi Moja resnica, da v času alarma v nedeljo, 30. junija 1991, sploh ni zapustil svoje pisarne, pač pa skušal po telefonu dobiti Anteja Markovića in generala Veljka Kadijevića.
Ko je operativni štab “prehiteval” diplomacijo Kučanovega kabineta
Ko smo objavili, kako je Danilo Slivnik razkril Kučanov odklonilni odnos do operativnega štaba slovenske obrambe (TUKAJ), bi morali seveda dodati še to, da je očitno največji kratek stik v času vojne med njim in štabom prišlo 2. julija, ko so Janšo in Bavčarja “zašpecali” Kučanu, češ da se nočeta pogajati in da sta se postavila nad ukaze predsedstva RS, kar naj bi bil državni udar, podoben tistemu v Beogradu. Kučan se je tisti dan z Genscherjem pogovarjal v Beljaku, vodenje predsedstva pa prepustil precej prestrašenemu Cirilu Zlobcu. Dejstvo je namreč, da je sovražna stran ponujala “prekinitev ognja” takrat, ko so bile slovenske obrambne sile “v naletu”. Bržkone pa je bil Kučan razburjen tudi zaradi dejstva, da se je po vrnitvi s prvega nočnega srečanja v Zagrebu znašel pod plazom kritik, da je Slovenija popustila evropski surovi realpolitiki, češ da mora vzpostaviti stanje pred 25. junijem (kar je bila zahteva zveznega premierja Anteja Markovića). Na tiskovni konferenci je demantiral agencijsko vest, da je sprejem pogojev potrdil s podpisom listine. “Ni bilo nobene in nobenega podpisa,” je dejal. No, iz novinarske konference v Zagrebu pa je v noči na 1. julij 1991 predsedujoči v trojki, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek omenil tri pogoje: izvolitev Stipeta Mesića za predsednika SFRJ (realizirano), umik vojske v vojašnice oz. izhodiščne položaje ter trimesečna zamrznitev – “suspenz izvrševanja” – samostojnosti za obdobje treh mesecev. Za Slovenijo je bila takšna interpretacija pravzaprav zmaga, saj se ni več govorilo o odpravi že izvršenih osamosvojitvenih dejanj, pač pa samo o začasni ustavitvi osamosvojitvenih procesov. Kar je bilo navsezadnje potrjeno tudi na Brionih nekaj dni kasneje.
Ob tem velja tudi spomniti, kako so bili sprva neprevidni tudi vodilni predstavniki Hrvaške, saj je še v začetku oktobra 1991 tedanji predsednik Franjo Tuđman v Banskih dvorih gostil Mesića in Markovića. In to praktično tik pred tem, ko so Banske dvore letala JLA raketirala, Tuđman pa je le za las ostal živ. Nekaj dni kasneje so saborski poslanci sprejeli odločitev o dokončni prekinitvi vezi s SFRJ na tajni lokaciji (izkazalo se je, da v poslovni zgradbi Ine). To je bilo ravno ob izteku trimesečnega moratorija po določilih s pogajanj na Brionih.
Varnostni ukrepi v času vojnih razmer
Potrebno pa je razumeti tudi vse varnostne protokole za neposredno zaščito državnih organov v času vojnih razmer. Osnovno pravilo varnosti je, da se celotno politično in vojaško vodstvo države nikoli ne sme nahajati v istem objektu oziroma eden zraven drugega. Če bi denimo JLA z enim letalskim napadom uničila vladne prostore z operativnim štabom, država ne bi smela ostati brez predsednika. Zato so bili Kučan in člani predsedstva ločeni od operativnega štaba in so se nahajali na drugi lokaciji.
Zgodilo se je celo, da so v času razglasitve letalskega napada 30. julija 1991 zvečer – takrat sicer nevarnost ni bila razglašena za celo državo, tako kot isti dan dopoldne – potekala pogajanja med slovensko delegacijo v Vili Podrožnik ter delegacijo iz Beograda, ki ji je načeloval zvezni premier Ante Marković. V delegaciji je bil tudi Kadijevićev namestnik admiral Stane Brovet, ki bi ga morali izločiti na meji med Hrvaško in Slovenijo, vendar je “nekdo naredil napako” in spustil Broveta naprej. Vila Podrožnik je bila sicer osamljena in ranljiva lokacija, toda če je JLA vedela za pogajanja tistega večera (kar zagotovo je), ni smela napasti svojih lastnih nadrejenih. Na nek način je navzočnost admirala Broveta, Slovenca, ki je bil lojalen vojaškemu vrhu, torej vendarle koristila.
Ob tem velja spomniti tudi na vojaško in policijsko varovanje vseh točk, preko katerih bi lahko sovražnik vdrl v podzemni sistem, ki je vodil bodisi do operativnega štaba bodisi do političnega vrha (predsedniki predsedstva, vlade in skupščine). Predvsem je to veljalo v času, ko je katerikoli od njih zapustil te prostore (predsednik skupščine France Bučar se je denimo v soboto, 29. junija, napotil do nadškofijskega dvorca in ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja zaprosil za pomoč pri obveščanju mednarodne javnosti o letalskem napadu, ki ga je vojaška hunta nameravala izvesti naslednji dan). Elitne enote oboroženih sil RS (specialci iz policije ter zaščitna brigada TO) so središče Ljubljane varovale na kontrolnih točkah, njeni ostrostrelci pa so bili ves čas v bližini ključnih objektov. Predvsem tam, kjer so bile ranljive točke za možni vdor v podzemne hodnike. Zato so bile na teh točkah stalne straže ter fizične ovire. V primeru, da bi nasprotnik prebil zunanjo linijo, bi slovenska inženirska enota določene dele rovov enostavno razstrelila in tako fizično zasula pot do štaba.
Iz varnostnih razlogov so tudi v neposredno bližino Trga republike postavili težko mehanizacijo, kasneje pa betonske bloke in t. i. španske jezdece z minami. To seveda ni bila samo protitankovska zaščita – govorilo se je namreč o tem, da je bila kolona pod poveljstvom majorja Boška Prodanovića namenjena v center Ljubljane – ampak tudi zaščita pred pristajanjem desantnih helikopterjev. Na strehah okoliških stavb (vključno s stolpnicama TR3 in Ljubljanske banke) so bile nameščene posadke s prenosnimi protiletalskimi raketnimi sistemi (kot sta Strela-2M in Igla). Te so imele ukaz, da sestrelijo vsak sovražni helikopter ali letalo, ki bi se poskušalo približati vladni četrti. To se je v resnici zgodilo v večernih urah 27. junija 1991.
Obveščevalna vojna in zavajanje agentov KOS JLA
