Piše: Vančo K. Tegov
Ja, smo že globoko v juliju, obenem pa zelo malo v realnosti – tisti realnosti, v kateri se dogaja naš vsakdan, od katerega je odvisen naš jutrišnji in vse naslednje dni, tedni ter meseci.
Čas, ko bi morali prijeti bika za roge, okrepiti vero, upanje in ustvarjalnost, da bi živeli bolje, pametneje, vsebinsko bogatejše in duhovno bolj popolno. Pogoji so tu. Danosti prav tako. Na koncu koncev je tu tudi stanje oblasti in njena naravnanost, da se to zgodi.
Pa je res tako? Žal ne.
Skoraj dva meseca je že od majskih kritik vsega, kar še ni, kar bo in kar je – vse z namenom, da se dokaže lastna nemoč, jeza, zagrenjenost in žlehtnoba. Razlog? Izguba oblasti, ki jim je bila igračka, jackpot in teren za zdravljenje frustracij, kognitivnega manka ter nenadzorovanih iger »brez meja«. Igre, ki so imele malo skupnega z realnostjo in potrebami ljudi, ki so jim zaupali svoj glas, čas in denar. Kljub relativni zmagi so jo zakockali in pristali z obrazom v tleh.
Obrazom dolgim od razočaranja, ker se morajo posloviti od denarnih korit za svoje pogosto nerealne projekte, zamisli in ideje, s katerimi so hoteli »plemenititi« naš vsakdan. Zato ti dolgi obrazi. Obrazi se daljšajo, odtujenost pa postaja vse hujša. Pridružujejo se jim kot feniksi iz pepela še bolj posušeni in še daljši stari obrazi, ki se kljub letom spet rinejo k koritom. Stari, od realnosti odlepljeni. Posebej stari, nekoč vplivni liberalni koritarji, ki so izpadli iz vseh lig in združb, pa so naenkrat postali levičarji in vsiljivci pri vseh proračunskih pojedinah. Vsaj doslej je bilo tako.
O kratkem spominu
Vsi, ki pljuvajo po vsem, kar je sedaj in česar ni bilo v njihovem obdobju razsipništva, nenadzorovanega plenjenja, zadovoljevanja lastnih potreb ter potreb njihovih poltronov, ideoloških podizvajalcev in uličnih »inštalaterjev«, pozabljajo, da se obdobje uničevanja in degradacije družbe končuje. Končuje se, ker se mora končati. Končuje se doba nižanja normalnih potreb in vsiljevanja nenormalnih, nezdravih in za večino patološko neprebavljivih.
Družba temelji na mentalnem zdravju, na tradiciji in kulturi, ki sta nastajali skozi stoletja, na jeziku, ki ga moramo negovati kot najbolj občutljivo bilko, ter na tradiciji kot najtrdnejšem kamnu v temelju narodove mentalne hiše. Vse to so ti dolgoobrazni gospodje (če so sploh gospodje, je drugo vprašanje) namenoma pozabili in pustili prosto pot razgrajevalcem vsega trdnega v tej naši ljubi Sloveniji.
Slovenija mora stati in obstati – če je seveda grajena iz materiala, ki jo drži skozi stoletja, in ne iz kulturniškega opleska, ki ne zdrži niti enega pozno poletnega popoldneva. Takšnih opleskov ne potrebujemo.
Število prizadetih proračunskih koritarjev se veča
Čas, ko se je z muko in trudom pridobljenim proračunskim denarjem ravnalo kot »svinja z mehom«, se je dokončno iztekel. Zadnje lopatanje proračunskega denarja je zaključeno. Končano je tudi eksperimentiranje s potrpljenjem ljudi. Koritarji postajajo nevarna vrsta državljanov. Razgrajujejo kulturo, jezik, temelje zdrave družbe in našo prihodnost. Ne izbirajo sredstev, ne časa in ne civilne družbe. Zato tudi razveseljuje odločitev ene od ministric, ki je do nadaljnjega zaprla pipice in ostale napeljave za praznjenje proračuna. Razgrajevanje družbe se mora končati zdaj – ne jutri.
Nauk
Če hočemo dobro ali bistveno bolje živeti, moramo biti dobri gospodarji. Prejšnja vlada tega ni bila. Stanje, ki so ga prevzeli po posameznih resorjih, kaže na očitno in čezmerno razsipništvo na številnih področjih. Klientelistično naravnano okolje zahteva nepristranskost, varčnost, natančnost in vztrajnost. Tisti najbolj »penasti« konji naj si malo oddahnejo in počakajo brez udrihanja in cepetanja.
Pa naj si prezračijo svoje enosmerno naravnane možganske vijuge. Za svoje in za dobro vseh ostalih državljanov.
