Piše: Miro Petek
V letih Svobode smo lahko spremljali skoraj neprekinjen tok političnih afer, osebnih zgodb, sporov na družbenih omrežjih in medijskih spektaklov. Naslovnice so polnile obskurne zgodbe o Robertu Golobu in Tini Gaber, zaradi trivialnosti, dnevnopolitičnega hrupa ter propagande leve politike pa so pomembnejše zadeve ostajale skoraj povsem neopažene.
Skoraj neopažen – vsaj jaz se ne spomnim, da bi bil na medijski ali politični agendi – je bil opomin iz Bruslja zaradi nespoštovanja evropskega prava na področju avtorskih pravic, ki ga je Evropska komisija januarja letos naslovila na Golobovo vlado. Gre za očitek, da država Slovenija sistemsko omejuje pravice avtorjev, posega v njihovo lastnino in ohranja monopolni model upravljanja avtorskih pravic, kar je v nasprotju z evropsko zakonodajo.
Opozorilo ni prišlo čez noč. Evropska komisija je slovenske oblasti na problem opozorila že junija 2024 v postopku EU Pilot. Ta postopek je bil za Slovenijo priložnost, da bi sporne rešitve uskladila z evropskim pravom še pred uradnim opominom iz Bruslja, vendar se to ni zgodilo. Odgovor Slovenije je komisija januarja 2026 ocenila kot slab in sprožila postopek zaradi kršitve prava Evropske unije.
Poldrugo leto časa je imela Golobova vlada, da bi se z vprašanjem avtorskega prava resno ukvarjala, vendar je bila v tem času polno zasedena z velikim finalom plenjenja države. Lahko bi preverili opozorila avtorjev; SAZAS, denimo, na to opozarja desetletje in več. Lahko bi pripravili spremembe zakonodaje. Lahko bi odprli javno razpravo, pa so bili tiho; vztrajali so pri obstoječem sistemu, ker jim je to pač koristilo.
Jedro očitkov Evropske komisije je preprosto. Avtor mora imeti pravico, da sam odloči, ali bo uporabo svojega dela dovolil ali prepovedal. To je bistvo avtorske pravice. Slovenska ureditev pa v številnih primerih avtorju odvzame možnost izbire in ga prisili v kolektivno upravljanje preko ene same organizacije. Komisija opozarja, da se s tem izključna pravica avtorja spreminja v zgolj pravico do nadomestila, medtem ko odločanje prevzemajo drugi. Če bo pričujoča kolumna razširjena preko medijskega klipinga, bodo iz tega naslova lahko nastale avtorske in sorodne pravice. Zakonodaja sicer določa, da mora del prihodkov pripadati tudi avtorjem, vendar posamezni novinar ali kolumnist praviloma nima vpliva na to, kdo njegove pravice upravlja, kako se prihodki delijo in kolikšen delež mu dejansko pripada.
In tu pridemo do širšega paradoksa. Evropska unija zadnjih dvajset let sistematično razbija monopole. Preiskuje Google, Apple, Meto. Odpira energetske trge, trge telekomunikacij, prometa in finančnih storitev. Temelj evropskega notranjega trga je konkurenca. Medtem ko Bruselj monopole omejuje, jih slovenska država na področju avtorskih pravic še vedno varuje.
Posebno odgovornost nosi Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL), ki bi moral biti prvi varuh avtorskih pravic. Ta urad je del problema, ne rešitve. Kučanovi kadri na uradu poljubijo vsakega novega direktorja, ki ga postavi takšna ali drugačna politika, vendar ga hitro zapredejo v svoje mreže. URSIL vztraja pri modelu, ki omejuje izbiro avtorjev in utrjuje monopolni položaj posameznih organizacij. Pri organizaciji AIPA, ki je sinonim za spore na področju avtorskih pravic, se URSIL ne more izogniti vprašanju, kakšno vlogo je imel pri nastanku takšnega sistema.
In končno pridemo do bistvenega vprašanja: komu takšna ureditev koristi?
Pri avtorskih pravicah se obračajo veliki milijoni in s te bogate mize kaj pade tudi v kakšno politično stranko. Kjer so milijoni, so interesi. Kjer so interesi, so vplivi. Kjer so vplivi, se pogosto pojavijo tudi lobiji. Zato ni presenetljivo, da se razprava o pravicah avtorjev pogosto spremeni v razpravo o tem, kdo bo upravljal denar. Premalo pa se govori o tem, kdo bo upravljal pravice.
