Piše: dr. Metod Berlec
Republika Slovenija obeležuje 35 let samostojne in neodvisne državnosti – mejnik, ki nas opominja, da je bila pot do lastne države dolga, zahtevna in večkrat prekinjena. Začela se je s političnim programom Zedinjene Slovenije leta 1848, ko je slovenski narod prvič jasno in odločno zahteval uveljavitev slovenščine v javnem življenju, upravno-politično preureditev habsburške monarhije po narodnostnem načelu (se pravi združitev vseh na dežele razdeljenih Slovencev v eno veliko deželo) in enoten »slovenski zbor«, ki bi v veliki meri odločal o svoji usodi, a še vedno pod habsburškim žezlom in Dunajem.
V desetletjih, ki so sledila, je slovenski narod politično dozoreval: od narodnega prebujenja, razvoja kulturnih ustanov do postopnega vstopanja v parlamentarni prostor Avstro-Ogrske. Ta proces je dosegel pomembno točko jeseni 1918, ko je bila ustanovljena prva slovenska narodna vlada v okviru Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Čeprav je bila njena samostojnost kratkotrajna, je pomenila zgodovinski dokaz, da Slovenci zmoremo oblikovati lastne državne institucije. Po drugi svetovni vojni je maja 1945 oblast prevzela komunistična revolucionarna oblast, s čimer je Slovenija postala del socialistične Jugoslavije. Kljub formalni federalni ureditvi je bila politična, gospodarska in varnostna struktura podrejena Beogradu in komunistični partiji pod vodstvom Josipa Broza Tita, kar je močno omejevalo slovensko avtonomijo. Pravi prelom je prišel šele v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začela slovenska politična pomlad. Eden ključnih trenutkov tistega časa je bila Majniška deklaracija 1989, ki je jasno zapisala svoj glavni cilj; Slovenija mora postati samostojna in neodvisna država. Ta program je v celoti sprejela Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je nato zmagala na prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990. Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika je oblikoval osamosvojitveno politiko, ki jo je izvrševala prva demokratična vlada Lojzeta Peterleta. Ta vlada je pripravila vse ključne pravne, politične in varnostno-obrambne temelje za razglasitev slovenske državnosti. 25. junija 1991 je Slovenija razglasila svojo samostojnost in neodvisnost. Sledil je vojaški napad zvezne armade, na katerega so slovenske oborožene sile – pod vodstvom Igorja Bavčarja in Janeza Janše – odgovorile odločno in učinkovito. Vojna se je končala s porazom JLA, oktobra 1991 pa je Slovenijo zapustil še zadnji tuji vojak. Sledila so intenzivna diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje, ki so svoj vrh dosegle maja 1992 s sprejemom naše države v Organizacijo združenih narodov.
Ob 35. obletnici lahko z upravičenim zadoščenjem ugotovimo, da je slovenska državnost sad stoletnega političnega zorenja in poguma »velike generacije 1987–1991«, ki je zgodovinsko »okno priložnosti« znala preoblikovati v dejanje državotvorne odločitve – največji dosežek v vsej slovenski zgodovini. Po letih levičarskega eksperimentiranja ima slovenski narod danes znova priložnost, da stopi na pot, ki vodi k stabilnosti, razvoju in samozavestni prihodnosti. Na čelu te poti stoji človek, ki je v ključnih trenutkih slovenske osamosvojitve in obrambe njene suverenosti odigral eno najpomembnejših vlog – in prav zato lahko prihodnost znova razumemo kot priložnost, ne kot tveganje.
