Piše: Vančo K. Tegov
Četudi obhajamo 35 let slovenske države – leta polnosti življenja, moči in volje do obstoja –, v tej deželi še vedno primanjkuje modrosti. Do nje bomo morali počakati, da generacije, ki so se borile v nekem drugem času, končno razjahajo iz slovenske dnevne politike in ustvarjanje sodobnega vsakdana prepustijo generacijam, ki niso imele stika z nekdanjostjo. Takrat bodo končno nastali pogoji za srčno Slovenijo brez kakršnegakoli predznaka. Resnica je samo ena in ni marketinški izdelek, ki ga po potrebi »redizajniraš«. Vsakoletno praznovanje nas poveže – ali bi nas moralo še bolj povezati – v ljubezni do domovine in njenem negovanju.
Ali je temu res tako?
Kakorkoli obrneš, se ne moreš izogniti občutku, da obstajata dve paralelni Sloveniji. Ena, ki živi v srcih, glavah in mislih vseh nas, domoljubnih in predanih domovini, ter druga – »svobodnih«, osvobojenih vseh spon in zavez, svobodnih brez odgovornosti, kar je le drugo ime za anarhijo. Če k temu dodamo še narcisoidnega in samooklicanega energetskega »Napoleona« v vlogi odtujenega in padlega voditelja, je merica norosti zvrhano polna.
Spremembe so se zgodile, navade tistih, ki so želeli po »Dolančevo«, pa so ostale enake. Poraz in izguba »igrače«, ki se ji reče oblast, ju spravlja na rob obupa in še čez. Iščejo zaplete in proceduralne neumnosti, da bi bili »slišani, videni in neumni« za vsako ceno – četudi je ta cena nizka. Njihova morala, dostojanstvo in mentalna kondicija so slabi, zaskrbljujoči, skoraj patološki. Patologija je veda o stanju ali bolezenskem stadiju, ko se zdravju izteka rok trajanja. Pričakujemo le, da se ta terminalnost »ne-zdravja« bliža koncu.
Kako naprej?
Življenje po tridesetih se imenuje zrelost. Enako velja za našo državo po 35 letih samostojnosti in neodvisnosti. Mnogi upravičeno menijo, da je prav ta čas najboljši: lahko se izognemo napakam mladosti, hkrati pa ohranjamo dobro mentalno zdravje, vero in priložnost, da uživamo v akumuliranih življenjskih izkušnjah – tudi tistih grenkih. Zato je prav, da vztrajamo pri tem, da našo lepo Slovenijo, njene gore, reke in ljudi ljubimo ter negujemo v svojih srcih in v vsakdanjem življenju.
Upamo, da bo obdobje, ki je pred nami, koristno in potrebno za vse, da pride do krepitve enotnosti kljub razlikam v navadah in svetovnih nazorih. Kot je nekdo nedavno povedal: »Dva govorca na državni proslavi ob 35. obletnici države pomenita prav to, da dve polovici tvorita to našo zelo zaželeno in nujno enotnost.«
Upajmo, da bo ta enotnost očitna in opazna tudi v sredo zvečer.
Veselimo se lastne domovine. Veselimo se življenja.
Bog vas blagoslovi!
