Piše: Gašper Blažič
Kdor je opazoval predreferendumsko kampanjo, je lahko opazil, kako je Inštitut 8. marec zadnji mesec pred referendumskim četverčkom skakal praktično že »iz vsake konzerve«. Pred mikrofon je vabil mlade, ki so se morali najprej poučiti, kaj bodo povedali, in seveda tudi estrado, ki je, jasno, na levi strani, kar ni naključje.
Kdor je denimo bral v zadnjem času izdano literaturo o Forumu São Paulo, bi moral zraven prebrati tudi kratko razlago, kako se je vse to sploh začelo. Znani italijanski teoretik nove levice Antonio Gramsci je že pred dolgimi desetletji pripravil učinkovit recept, ki je pozneje privedel do nadzora nad tem, kaj se sme imenovati »kultura«. To pomeni, da obstaja trden in oster nadzor nad tem, kaj sme v javnost kot »kulturno«, »napredno« itd. Čeprav je Forum São Paulo v principu predvsem stvar Latinske Amerike, pa se tudi pri nas v Sloveniji, in tudi drugod po Evropi, dogaja podobno.
Morda nam šele zdaj postaja jasno, kaj je v resnici pomenila znana parola »sestop z oblasti«, ki jo je konec osemdesetih let v javnost lansiral tedanji šef CK ZKS Milan Kučan. In ja, parolo je preplonkal od svojega tedanjega mladega svetovalca Boruta Pahorja. Kučan seveda ni sestopil z oblasti; po Miloševićevem zgledu se je samo presedel na »sosednji stol«, torej s funkcije predsednika CK na funkcijo predsednika republiškega predsedstva – pa čeprav z neposrednimi volitvami. Takrat smo bili dovolj naivni, da smo skozi celotna devetdeseta leta dokaj hvaležno sprejemali pojave, kot so »Sorosova fundacija«, »Sorosovi štipendisti« ipd. Nismo namreč vedeli, da se je takrat v naši državi že razraščal finančno podprt ekosistem nevladnih organizacij, raznih »neodvisnih« medijev ter programov »civilne družbe«. Vse to je bilo podprto tako z davkoplačevalskim denarjem kot tudi s tujim kapitalom. In še preden smo se dobro zavedali, je bil slovenski javni prostor že zaraščen z množico vplivnih in raznovrstnih organizacij, ki imajo jasen skupni imenovalec – levičarsko agendo, ki jo je treba širiti med ljudi. Gre za preprost psihološki trik: ljudem je treba dati občutek, da so pametni, pomembni in napredni, če papagajsko ponavljajo vnaprej naučene krilatice.
Ena od teh krilatic je v zadnjih treh letih tudi »genocid«. Ob tem se spomnim, kako sem to besedo želel uporabiti za dogajanje leta 1945, ko je komunistična soldateska potolkla najmanj 15 tisoč Slovencev, da o pripadnikih drugih narodov sploh ne govorim. Vendar sem bil zelo hitro zavrnjen, češ naj se poučim, kaj je to – genocid. Celo v pomladnem taboru so nad uporabo pojma »genocid« vihali nosove, češ da gre za nepotrebno pretiravanje, medtem ko so mainstream mediji poboje celo opravičevali, češ da je šlo za kazen za kolaboracijo, podobno kot v Franciji in še kje. In kaj zdaj? V isti ideološki beznici se beseda »genocid« množično uporablja. Pa ne zato, ker bi se jim Palestinci smilili – daleč od tega. Gre za nadzor nad kulturo, nad mišljenjem ljudi. V članku z naslovom »Politični delirij genocida: ko so dejstva nepomembna, morala pa zgolj okras«, ki smo ga dan pred tretjo obletnico velikega napada Hamasa na Izrael objavili na spletni strani Demokracije, je Sebastjan Erlah odlično razložil sprevrženost uporabe tega pojma: »Tisti, ki danes kričijo o genocidu v Gazi, ne ponujajo kritike realnosti; ponujajo zgolj poročilo o svojih lastnih prividih belih mišk, ki jim jih producira hiperrealni medijski stroj.« Propagandistov, ki kričijo o genocidu v Gazi, resnica namreč ne zanima; zanima jih politična agenda, zgrajena na propagandi, saj ljudje ne konzumirajo resnice, ampak znake. »Podoba trpljenja je postala valuta, ki jo politični akterji poljubno lepijo sem in tja,« je še zapisal avtor članka.
Je pa kulturno-politična ugrabitev pojma »genocid« tudi izziv za lingvistiko – predvsem zato, ker se je sama beseda pomensko izpraznila. To bi lahko imelo tudi drastične posledice za dojemanje dogajanja v prvi polovici devetdesetih let v Srebrenici.
