Piše: dr. Andreja Valič Zver
Janez Janša je četrtič postal predsednik slovenske vlade. V politično zgodovino slovenskega naroda se je najprej zapisal kot zmagoviti obrambni minister – osamosvojitelj – v vojni za Slovenijo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi tega že v devetdesetih postal tudi prvi med ministri. Toda vsi, ki se spomnimo postdepalskih razmer, vemo, zakaj to ni bilo mogoče. A je vztrajal, gradil svojo stranko korak za korakom in danes, več kot tri desetletja pozneje, lahko ugotovimo, da je zgradil trden steber, ki »drži gor« Slovenijo v družini demokratičnih držav. Ne moremo reči, da je v prehodu v normalnost popolnoma uspešen; težko pa si predstavljamo demokratično Slovenijo brez Janševe SDS.
Težki časi so za in pred premierjem. Preživeti zadnje tedne je bilo kot vzpenjati se na Mont Everest. Morje negotovosti, ki ga je očitno spretno premagoval. Ob tem zunajserijskem naporu naj spomnim na članek dr. Jožeta Pučnika iz oktobra 2000 v reviji Ampak, ki ga je naslovil Enotno neenotni. V prispevku ne analizira le trenutka časa, ampak pronicljivo razglablja o prvem desetletju tranzicije. Avtor ugotavlja, da v Sloveniji ni strukturnih sprememb, ni vsebinskih sprememb, tu in tam se je spremenil le jezik: »S tem smo vzpostavili verbalne laži, verbalne goljufije in verbalne mostogradnje, v katerih je belo črno in črno belo …«
Danes, ko so sredstva za pranje možganov še bolj učinkovita, ni kaj dosti drugače. Včasih levici pri vzdrževanju sistema laži in goljufije pomaga celo tujina, z blagoslovom bruseljskih institucij (primer Jourova). Vzpostavlja se nadzor nad mediji (puč na RTVS), nad javnostjo, zanemarjajo se tradicionalne vrednote, uveljavlja se kozmopolitizem, na vsakem koraku se pobija subsidiarnost. Prav rada bi danes slišala Pučnikovo opozorilo »Dosti nam je!« in poziv »Modernizirajmo slovensko družbo in državo!«. Kako kristalno jasno je analiziral udbaške finte, s katerimi je kontinuiteta »mostograditelje« že v prvem desetletju Slovenije dodobra izrabila, nato pa jih neusmiljeno izpljunila, enega za drugim.
Naslednje, na kar Pučnik opozarja in je aktualno tudi po več kot četrt stoletja, ni le to, da so »kašče prazne«, ampak da razni sistemi delujejo na star način, nikakor ne v smislu dobrega upravljanja. Tako porazno stanje je nasledil Bajuk od Drnovška, nič kaj boljšega ne čaka niti Janše po Golobu.
Pa še ena cvetka iz istega prispevka: »Drugo je spoznanje, da brez načelne drže in jasne vrednotne opredelitve dolgoročno ni mogoče delati učinkovite in uspešne politike. Legitimno je, da si stranke prizadevajo priti na oblast, vendar jim oblast ne more in ne sme biti cilj in smoter sama po sebi, temveč le sredstvo, s katerim morejo in morajo uveljaviti svojo vrednotno usmeritev in uresničevati svoje strateške, tj. dolgoročne cilje: normalizacijo razmer na Slovenskem, modernizacijo družbe in države ter povečevanje gmotne in kulturne blaginje za vse državljane.« Posebej izstopa kritika »vrednotno nevtralne politike« in mostograditeljstva, ki naj bi te razlike odpravljala. Če odpravimo vrednotni temelj politike, potem ta ostaja le bojno sredstvo za oblast. In če z mostograditeljstvom uničimo svobodo in pluralizem – potem je to cinično do avtonomnega človeka.
To je bil čas, ko je bil Pučnik večkrat kritičen do anemičnega in celo mentalno poškodovanega državljana, ki je sicer bolan od indoktrinacije, zaradi česar ni pripravljen sprejeti državljanske odgovornosti. No, nekaj pa je vendarle obetajočih sprememb v primerjavi z volitvami 2000. Letos je bila višja udeležba in več je bilo glasov za demokratični pol med mladimi. To daje upanje, da lahko desna sredina ponovi mandat, kajti zgolj v enem bo težko normalizirati Slovenijo v Pučnikovem pomenu besede. Molimo in delajmo, da četrti Janševi vladi in vsem nam, ki si želimo, da bi se končno »Kranjcem vremena zjasnila«, uspe!
