Piše: Andrej Sekulović
Nemško sodišče je sprejelo prelomno sodbo glede plačevanja obveznih prispevkov za javne medije. Čeprav je zavrnilo zahteve po ukinitvi plačevanja, je razsodilo, da bi bila ukinitev ustavna, če medij ne bi več omogočal pluralnosti, a je kriterij za to zelo visok.
Tako kot v Sloveniji so se tudi v Nemčiji javni mediji znašli pod pritiskom javnosti zaradi pristranskosti, financiranja ter pomanjkanja politične uravnoteženosti. Iz vsega tega se je izoblikovalo naslednje vprašanje: Ali javni mediji, ki jih morajo plačevati vsi državljani in državljanke, sploh še izpolnjujejo svoje ustavno poslanstvo? Kot vemo, se z enako problematiko soočamo tudi pri nas, kjer je RTV Slovenija izrazito levo usmerjena, čeprav jo plačujemo vsi davkoplačevalci preko obveznega prispevka. Novinarji na javni televiziji v svojih oddajah veliko več časa namenijo levi politični opciji – ne glede na to, ali gre za stranke ali za nevladnike –, s katero so številni tudi intimno povezani. Tako je poročanje izrazito pristransko, ideološko obarvano in izključujoče do velikega dela prebivalstva, ki ima drugačne nazore. Čeprav javna televizija in radio segmente svojega programa v skladu z ustavo posvečata uradno priznanim etničnim manjšinam, tega niso deležni Slovenci, ki razmišljajo zunaj okvirov politične korektnosti, kar pomeni, da sta politična pluralnost in načelo objektivnega poročanja, kar je tudi dolžnost medijev, v Sloveniji močno ogrožena. Ravno zaradi tega je znova v ospredju pobuda za ukinitev plačevanja obveznega prispevka za RTV, na podoben način pa razmišljajo tudi številni Nemci, ki so prav tako siti politične pristranskosti in propagande pod tančico objektivnega novinarstva.
Čeprav plačujemo vsi, je poročanje izključevalno
V Nemčiji sta glavna javna medija radiotelevizijski servis ARD in televizija ZDF, ki se financirata predvsem prek obveznega prispevka gospodinjstev, imenovanega »Rundfunkbeitrag«. Trenutni sistem javnih medijev je bil ustanovljen po koncu druge svetovne vojne tudi zato, da bi služil kot obrambni zid pred politično propagando, a je očitno v zadnjih letih postal nedorasel tej nalogi. Ob svoji ustanovitvi je temeljil na decentralizaciji, pluralnosti in ustavni neodvisnosti od države. V Nemčiji danes praktično vsako gospodinjstvo odšteje 18,36 evra na mesec za financiranje medijskega ustroja preko obveznega mesečnega prispevka, medtem ko je ta v Sloveniji znašal 12,75 evra, s tem letom pa je bil zvišan na 14,02 evra. Svet RTV sicer ravno te dni ponovno zahteva zvišanje. No, tako v Nemčiji kot v Sloveniji smo državljani glavni vir plačevanja novinarjev, ki nam ponujajo precej pristranske vsebine. Sicer naj bi takšen sistem omogočal produkcijo brez neposredne odvisnosti od oglaševalskega trga, vendar pa v Nemčiji kritiki izpostavljajo tako birokratizacijo javnih medijev kot tudi visoke stroške in predvsem ideološko neuravnoteženost. Kot opazimo, je slika precej podobna tudi pri nas.
Sodišča zamajala plačevanje prispevkov
Tako se je v Nemčiji zvrstilo tudi več sodnih postopkov, v katerih so bodisi posamezniki bodisi civilne iniciative izpodbijali obveznost plačevanja prispevka. Verjetno precej upravičeno; trdili so namreč, da javni mediji ne zagotavljajo več zadostne politične pluralnosti. Pri tem se je zgodil pomemben preobrat, ko je zvezno upravno sodišče v obravnavanih primerih potrdilo, da sodišča lahko presojajo, ali javni servisi izpolnjujejo svoje zakonsko določeno programsko poslanstvo. Sodišče sicer ni razveljavilo sistema financiranja, je pa prvič jasno odprlo možnost sodnega nadzora nad vprašanjem programske pluralnosti. Je pa za kršenje slednje postavilo zelo visok prag, saj je določilo, da bi domnevne kršitve morale biti sistematične, dolgotrajne in celovito dokazljive.
Ključen primer na Bavarskem 2022–2026
Glede tega velja izpostaviti predvsem dva povezana primera iz Bavarske. Prvi je iz leta 2022, drugi pa je pravzaprav njegov pravni epilog iz prejšnjega in tega leta. Leta 2022 je bavarsko sodišče obravnavalo primer ženske, ki je zavrnila plačevanje prispevka za javne medije. Postopoma je primer šel do višjih sodišč. Glavni argument tožnice je bil, da javni mediji, torej ARD in ZDF, ne izpolnjujejo več zahteve po politični pluralnosti. Po njenem mnenju naj bi bil program »neuravnotežen«, kar postavlja obveznost financiranja s strani vseh državljanov pod vprašaj. Bavarska sodišča so njen zahtevek po prenehanju plačevanja prispevka sicer zavrnila, saj da slednji ni vezan na strinjanje z vsebino in da posamezne kritike programov ne dokazujejo sistemske pristranskosti. A v letih 2025 in 2026 je isti primer dosegel zvezno upravno sodišče v Leipzigu, tam pa je prišlo do pomembnega premika. Oktobra lani je bilo namreč odločeno, da mora bavarsko višje upravno sodišče ponovno obravnavati zadevo, saj prejšnja presoja ni bila skladna z zveznim pravom. Pomemben preboj se je namreč zgodil, ko je sodišče odločilo, da ostaja obvezni prispevek načeloma ustavno dopusten, da pa je njegova legitimnost lahko odvisna od tega, ali javni mediji dolgoročno izpolnjujejo svojo ustavno nalogo zagotavljanja pluralnosti. Po poročanju nemških medijev je sodišče jasno navedlo, da bi lahko »dolgotrajno in sistematično pomanjkanje medijske raznolikosti« teoretično odprlo ustavnopravno vprašanje financiranja.
Zaenkrat ni uspelo, a pot je odprta
Leta 2026 se je zadeva tako vrnila na Bavarsko, kjer jo je ponovno obravnavalo višje upravno sodišče v Münchnu. Sodišče je tokrat obravnavalo razširjene argumente iste pravne linije, ki jih je okrepila civilna iniciativa Leuchtturm ARD (Svetilnik ARD). Tožniki so trdili, da ne gre več za posamezne oddaje, temveč za sistemski problem delovanja javnega servisa. Kljub temu je sodišče ostalo pri svojem, je pa postopek odprl vrata bodočim možnim odpovedim plačevanja prispevka. V aprilski odločitvi 2026 je sodišče tako zavrnilo tožbe, pri čemer se je oprlo na standardno sodno prakso, da javni mediji pokrivajo širok spekter vsebin (informacije, kultura, izobraževanje, šport), in ugotovilo, da ni dokazov o »evidentnem in dolgotrajnem pomanjkanju pluralnosti ter da državni medij kot celota izpolnjuje zakonski mandat«.
Iniciativa »Leuchtturm ARD« in civilna kritika sistema
Vzporedno s sodnimi postopki se je okrepilo delovanje civilnih iniciativ, med katerimi izstopa iniciativa »Leuchtturm ARD«. Ta trdi, da javni medijski sistem ne zagotavlja več zadostne politične in družbene raznolikosti ter da je institucionalno nagnjen k homogenizaciji pogledov. Pobuda, ki jo podpirajo tudi različna združenja plačnikov prispevka in civilne organizacije, opozarja na domnevno strukturno neuravnoteženost v uredniških in kadrovskih praksah. Postopek pobude »Leuchtturm ARD« se trenutno nadaljuje pred deželnimi sodišči, pri čemer zagovorniki govorijo o pilotnem primeru, ki bi lahko vplival na številne podobne tožbe po državi. V dopolnilnih pravnih argumentih tožniki zatrjujejo, da naj bi bile težave javnega sistema strukturne, ne zgolj posledica posameznih uredniških odločitev. Med drugim omenjajo institucionalne ovire za odprto razpravo, pritisk k pokorščini v uredniških okoljih, kadrovsko homogenost in pomanjkljiv notranji nadzor. Po njihovem mnenju bi moral javni servis dokazati, da te trditve ne držijo, saj so ključni podatki o delovanju javnega servisa v njegovih rokah. Sodišča doslej niso razveljavila sistema financiranja, vendar so prvič jasno vzpostavila pravno povezavo med legitimnostjo prispevka in dejanskim izpolnjevanjem obveznosti zagotavljanja pluralnosti. A kot izhaja iz sodne prakse, bi bila morebitna ukinitev ali omejitev prispevka mogoča le v primeru hudih, dolgotrajnih in sistemskih kršitev.
