Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Golobova vlada je Slovenijo spremenila v raj za politične pajdaše, javni denar pa v osebni bankomat izbrancev. Primer ministrice Mateje Čalušić je popoln simbol te gnile zgodbe: skoraj 200 tisoč evrov davkoplačevalskega in evropskega denarja za projekt “promocije vina in turizma”, rezultat pa? Luksuzna Bavaria Vida 33, ki večino časa stoji v marini in služi predvsem zasebnim užitkom.
Uradno naj bi šlo za “doživljajske aranžmaje”, “lokalno ponudbo”, “trajnost”, “enakost” in ostale birokratske parole, s katerimi se danes v Bruslju prikrije skoraj vsaka zloraba javnega denarja. V realnosti pa smo dobili še eno zgodbo, kjer politično povezani ljudje z razpisi financirajo lasten luksuz, medtem ko kmetje, delavci in upokojenci životarijo pod davki, birokracijo, draginjo in vedno višjimi življenjskimi stroški.
To ni več nesposobnost. To je sistem. Sistem, kjer moraš v projekt napisati nekaj o “inkluziji”, “zelenem prehodu” ali “nediskriminaciji”, potem pa denar čudežno konča pri prijateljih oblasti. Golobova garnitura je iz države naredila eksperiment političnega marketinga, v katerem se pod krinko morale in progresivnosti pretakajo milijoni.
In potem pride še največji absurd: kljub aferam, kot so nakup sodne palače, milijonski posli s starimi računalniki in številne druge sporne porabe davkoplačevalskega denarja, Zorkovi sindikati kličejo ljudi na proteste v podporo tej politični smeri. Namesto da bi zahtevali odgovornost za očitne zlorabe in klientelizem, delujejo kot politični podaljšek oblasti, ne pa sindikat, ki ščiti delavce.
Kako naj normalen človek razume takšen politični sindikalizem? Kako lahko organizacije, ki naj bi branile delavce, molčijo ob elitnem trošenju javnega denarja, medtem ko se navadne ljudi obremenjuje z vedno višjimi stroški in davki? To ni več boj za pravice delavcev, ampak politični aktivizem pod krinko sindikalnega delovanja.
Najbolj neverjetno pri vsem skupaj pa je, da še vedno obstaja ogromno volivcev, ki tega nočejo videti. Kljub aferam, podražitvam, elitizmu in očitnemu odtujenju oblasti od navadnih ljudi še vedno branijo iste obraze in odobravajo iste rabote. Golobova politična elita je najprej poskrbela zase in za svoje kroge, šele nato – če sploh – za ljudi, ki državo dejansko držijo pokonci: delavce, kmete in upokojence.
To je prava slika Golobove ere in Zorkovega sindikalizma: privilegiji za elito, moraliziranje za javnost v podobi večnega sindikalista Štruklja in račun, ki ga vedno plačajo navadni ljudje.
