Piše: Lucija Kavčič
Ljudje so na Barje, tedaj še jezero, prihajali v več ločenih valovih in so bili pripadniki različnih ljudstev, zato ne moremo govoriti o enotni koliščarski kulturi, je med drugim za Demokracijo povedal izr. prof. dr. Anton Velušček, vodilni slovenski raziskovalec kolišč ter koliščarske kulture na Ljubljanskem barju.
Izr. prof. dr. Anton Velušček, znanstveni svetnik, izhaja iz Prilesja v Soški dolini. Je poročen in oče treh otrok. Leta 2001 je na Univerzi v Ljubljani doktoriral iz prazgodovinske arheologije. Od leta 1994 je zaposlen na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani, ki ga je 10 let vodil. Ukvarja se z neolitsko in eneolitsko arheologijo jugovzhodnoalpskega prostora. Je specialist za arheologijo mokrih tal in vodilni slovenski raziskovalec kolišč ter koliščarske kulture na Ljubljanskem barju.
DEMOKRACIJA: Slovenija je znana po več najstarejših najdbah na svetu, kot sta neandertalčeva piščal, zobna zalivka in leseno kolo z osjo. Lahko poveste kaj več o njih? Verjetno pa je z našega ozemlja še več zanimivih najdb?
ANTON VELUŠČEK: Zdi se neverjetno, da so v majhni državi najdene kar tri najdbe, od katerih vsaka drži rekord kot najstarejši tovrstni primerek na svetu. Poleg njih sta odmevni še vsaj dve odkritji – pri čemer je druga dosegla verjetno neponovljiv svetovni sloves –, čeprav so razlage, ponujene tako za leseno sulično ost iz Ljubljanice kot za lovske megapasti s Krasa, zelo neprepričljive, v ključnih pogledih zavajajoče in preuranjene. Zato me ne prepriča, da je to prava pot do prepoznavnosti in medijske pozornosti.
Glede najpomembnejše najdbe iz jame Divje babe I – za katero številni še vedno menijo, da ni delo človeških rok – lahko rečem naslednje: gre za glasbilo, ki je zmogljivejše od preproste piščali; njeno odkritje je sprožilo vprašanji o tem, kdo je neandertalec pravzaprav bil in česa je bil sposoben; izjemna najdba je spodbudila tudi razmišljanja o izvoru glasbe in predvsem o duhovnih razsežnostih našega izumrlega sorodnika. Zobna zalivka iz čebeljega voska v zobu človeka, ki je živel pred 6500 leti – odkrita leta 1914 v jami pri Loki na Črnem kalu – priča o tem, da so ljudje znali blažiti bolečino in s tem nehote soustvarjali zgodovino zobozdravstva.
Ekipa z Inštituta, ki sem jo vodil, je odkrila skoraj v celoti ohranjeno leseno kolo z osjo. Predvsem kolo je pravi tehniški čudež, narejeno je tako, kot je treba. Kolar ni bil začetnik, temveč izkušen mojster. Del podvozja prazgodovinskega voza pa v elitni skupini treh morda vseeno nekako odstopa. Voz so uporabljali na Starih gmajnah v času, ko so bili vozovi v rabi že stoletja, zato njegova starost sploh ni presenetljiva; od drugih (resda nekoliko mlajših) lesenih koles našo najdbo odlikuje izjemna kakovost izdelave.
Sicer se že praktično vso vašo znanstveno kariero ukvarjate s koliščarji. Kaj vas je pritegnilo prav na to področje?
S koliščarji se ukvarjam od trenutka, ko sem nastopil službo na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani; bili so predmet izbire: vzemi ali pojdi.
V tistem obdobju je prišlo do generacijske prekinitve v raziskovanju kolišč na Ljubljanskem barju, nekaj so se sicer trudili na Oddelku za arheologijo, pravega zagona pa ni bilo. Sprejel sem ponujeno, zavihal rokave, navezal stike z raziskovalci iz drugih ved – izpostavil bi lesarko in dendrokronologinjo Katarino Čufar – in smo znova začeli s fizičnim raziskovanjem koliščarske zgodovine Barja ter z uvajanjem novih raziskovalnih pristopov. Vedno sem dajal velik pomen vzpostavljanju dobrih odnosov z domačini, ki Barje odlično poznajo, in so lahko zelo pomemben vir informacij o aktualnem dogajanju na terenu in morebitnih novih odkritjih.
Na Koliščarskem dnevu, ki ga prireja KD Fran Govekar, ste sodelovali pri organizaciji. Z vami je potekal javni pogovor o koliščarjih, arheologiji in načrtih za prihodnost. Kako veliko je pri nas zanimanje za koliščarje?
Ko sem pred dobrimi tridesetimi leti začel z raziskovanjem, so naključni mimoidoči spraševali, ali nabiram polže. Danes je drugače, velikokrat pomislijo prav na arheologa. Slednje se zdi bistveno pri našem raziskovalnem delu, ker ne raziskujemo samo zase, za ozek akademski krog, temveč za vse ljudi dobre volje. Vsekakor je pri podajanju razlag potrebna previdnost, saj lahko skrajna politika grobo zlorabi naše ugotovitve – zlasti tiste, ki so na videz zelo privlačne, a povsem zgrešene. Kadar do tega pride, so posledice lahko hude in daljnosežne.
Zanimanja je kar veliko. Popularizaciji so namenjeni Koliščarski dan in številni drugi dogodki, ki jih organizira KD Fran Govekar in pri katerih od začetka sodelujem kot strokovni svetovalec. Omenim naj poljudne publikacije, predavanja, razstave in končno muzej kolišč na Igu ter v bližini koliščarsko vas na prostem, kjer sem bil zraven od zamisli do postavitve. K širši prepoznavnosti je pripomogel tudi vpis ižanskih kolišč na seznam svetovne dediščine pri Unescu, za kar sem bil pobudnik na naši strani Alp in sem tvorno sodeloval pri pripravi potrebnega gradiva. Uspešen projekt je vodil Dušan Kramberger.
Kakšno je danes vedenje o tem delu zgodovine?
O zgodovini koliščarjev vemo marsikaj: v zadnjih desetletjih smo v grobem razvozlali njihovo poselitveno dinamiko, ki je trajala precej več kot 3000 let. Na obrobje tedanjega jezera so prihajali v več ločenih valovih: najprej med 4700 in 4550 pr. Kr.; nato v večjem številu po letu 3700 do 3570; ponovno od leta 3500 do skoraj leta 3300; nato celo stoletje po letu 3160; okoli sredine 3. tisočletja pr. Kr.; ter nazadnje v sklepnih stoletjih 2. tisočletja pr. Kr. Od takrat naprej kolišč ni več, ker je bržčas presahnilo tudi jezero.
Vemo, da so se od druge četrtine 4. tisočletja pr. Kr. ukvarjali z ulivanjem bakrenih orodij. Še posebej se je tovrstna dejavnost razmahnila okoli sredine 3. tisočletja. Dokaze o tem najdemo skoraj po vseh koliščih. Z vključitvijo dendrokronologije v arheološke raziskave je mogoče razpravljati o koledarskih letih: npr. na kolišču Maharski prekop pri Igu je bil les za nosilne kole posekan leta 3487 pr. Kr.; iz nepregledne množice kolov lahko izluščimo tlorise koliščarskih kolib – tako smo tudi ugotovili, da so na Ljubljanskem barju postavljali samostojne kolibe s podom dvignjenim od tal. Opažamo, da se je na večini kolišč živelo skozi celo leto. Na podlagi analiz fosiliziranih kravjih in ovčjih ali kozjih iztrebkov sklepamo, da so se živali v toplejših mesecih pasle nekje zunaj, jeseni pa so jih prignali v vas na prezimovanje.
Še bi lahko našteval, a je gotovo premalo prostora za vse, kar se najde na Ljubljanskem barju. Pravšnji pogoji – stalna vlaga – zelo dobro ohranijo organske ostanke, kar sicer na suhem bolj ali manj hitro propade.
Zakaj pa se ljudem, ki so živeli v hišah na kolih zabitih v jezersko dno, reče prav koliščarji?
Izraz kolišče – od tod koliščarji za prebivalce – je uvedel Rajko Ložar, pomemben predvojni arheolog in še marsikaj drugega. Prvič je bil uporabljen v Vodniku po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, ki je izšel leta 1931. Pred tem je bila strokovna literatura v glavnem v nemščini, zato je bilo treba slovenske izraze preprosto ustvariti. S tem se je soočal tudi Janez Jalen pri pisanju Bobrov. V pismu prijatelju Ksaveriju Mešku se pohvali, da si je zato izmislil okrog sto novih besed. Najbolj ponosen je bil na izraz drevak, tj. čoln izdolben iz enega debla, na katerega so se moji sopotniki v arheologiji spravili z vso razpoložljivo mašinerijo: z argumenti ali brez njih. Trdijo, da je edino pravilen izraz deblak in pika. Pri strokovnem izrazoslovju gre sicer za problematiko, ki z neverjetno močnim vdorom angleščine v znanstveno literaturo znova postaja zelo sodobna.
Kakšno plovilo pa je drevak? Je značilno samo za koliščarje?
Gre za običajno šest metrov, seveda lahko tudi nekoliko krajše ali celo precej daljše, plovilo iz enega debla. Najstarejši lesen drevak je iz srednje kamene dobe (ok. 7800 pr. Kr.) in ni bil prvo plovilo, ki ga je uporabljal človek. Verjetno so na splavih iz bambusa na primer pred več kot 60.000 leti ljudje pripluli do Avstralije. Pred 8000 leti so se zgodnji evropski kmetovalci ustavljali na Palagruži, skupini otočkov sredi južnega Jadrana; za spoznanje starejši drevak iz okolice Hotize pa naj bi uporabljali še stari Evropejci oziroma srednjekamenodobni lovci in nabiralci.
Naši koliščarji, kot je videti, so poznali edino drevake. Dva čolna s Starih gmajn sta iz hrastovega debla, enako kot še eden, ki ga lahko tudi pripišemo bakrenodobnim prebivalcem s kolišč. Veliko mlajši drevak z najdišča Božje polje je bil izdolben iz bukovega debla, spet drugi so iz lesa iglavcev. Leta 2015 so iz Ljubljanice dvignili dele čez 2100 let starega hrastovega drevaka; v dolžino naj bi meril pribl. 15 metrov.
Koliščarje Slovenci najbrž poznamo predvsem po zaslugi Jalnovih Bobrov. Kdaj pa so kolišča v Sloveniji prvič odkrili? Če se ne motim, je bilo to v 19. stoletju pri današnjem Igu, in kakšna so bila prva dognanja o njih? Komu gredo zasluge, da so bila najdena kolišča prepoznana kot nekaj izrednega?
Zasluga gre številnim dejavnikom in ljudem: Barju in tamkajšnjim edinstvenim razmeram, tistim, ki so pred več kot 260 leti začeli z osuševanjem, in tako naprej. Bržčas drži, da se je velik del Slovencev s koliščarji seznanil prav z Jalnovimi Bobri, sam sem jih z užitkom prebral. Prepoznavne pa smo jih naredili raziskovalci: najprej Karel Dežman v sedemdesetih letih 19. stoletja, nato Ložar, za njim Josip Korošec in njegovi nasledniki, in ne nazadnje jaz s sodelavci ter asistenti z Inštituta za arheologijo. Naše raziskovalno delo nadgrajuje več društev in posameznikov, pri čemer je treba izpostaviti KD Fran Govekar z Iga, katerega motor je dolgoletna poslanka v Državnem zboru Alenka Jeraj.
Dežman je z izkopavanjem začel 26. julija 1875. Nekaj dni prej je bil obveščen, da so koliščarske ostanke odkrili v jarkih ob Zoneški cesti pri Studencu – danes ob Ižanski cesti pri Igu. To je bilo prvo uradno zabeleženo arheološko izkopavanje na Kranjskem. Pionirskemu delu so bile primerljive tudi razlage. Ker železnih najdb niso našli je Dežman zagovarjal, da so kolišča zagotovo starejša od dobe železa, bržčas iz prehodnega obdobja med mlajšo kameno in bronasto (kovinsko) dobo. Raziskovalni pristop, ki je bil po današnjih merilih v številnih pogledih močno pomanjkljiv, ni potrdil, da so se koliščarji ukvarjali s poljedelstvom – danes pa vemo, da to ne drži.
Kaj pa lahko povedo rastlinski ostanki s kolišča in okolice?
Rastlinski ostanki so pomemben vir informacij o nekdanjem okolju in dejavnostih, ki so potekale na določenem območju – bodisi v naselju bodisi v njegovi neposredni ali širši okolici. Koliščarji so gojili ječmen, dve vrsti pšenice, grah, lan in druge poljščine. Na Črešnji pri Bistri (3407 pr. Kr.) smo odkrili hrastovo desko z žlebovi; spominja na sestavni del orodja za tolčenje posušenih stebel lana in konoplje z namenom pridobivanja vlaken – priprave, ki je v Beli krajini znana pod imenom tukača. Vsekakor edinstvena najdba zahteva temeljitejšo proučitev, preden bo mogoče podati dokončno oceno; trenutno velja za založeno.
Ostanki vsestransko uporabne kresilne gobe, najdeni na kolišču Črnelnik pri Kamniku, kažejo, da so se koliščarji podajali v gozdove v zaledju – verjetno na pobočja Krima. Tam so nabirali tudi mah, ki so ga v naselbinah uporabljali za tesnjenje rež v lesenih čolnih in kolibah, morda pa tudi za izdelavo podplatov, razmaščevanje posod, zavijanje hrane in za osebno higieno. Iz bližnjih jam so prinašali kamne iz apnenca, s katerimi so obdajali ognjišča ali jih porabili pri taljenju bakra.
Resnikov prekop je najstarejše najdeno kolišče pri nas; kaj je bilo značilno zanj? Kdo so bili prebivalci s tega kolišča?
Resnikov prekop je bilo najstarejše kolišče pri nas do pred kratkim. Leta 2021 je pri Verdu arheologinja Mojca Horjak Šuštaršič odkrila ostanke še starejše naselbine. Z obeh najdiščih smo zaradi posebnih okoliščin sicer pridobili malo uporabnih podatkov, ki kljub vsemu kažejo, da so kolišči postavili ljudje iz širše skupine prvih kmetovalcev osrednje Slovenije. Predvideva se, da sta bili obljudeni manj kot 10 let.
Katera so še druga pomembna kolišča na Barju, oziroma kje vse jih najdemo? Kaj je zanimivega s teh najdišč?
Poznamo dve večji skupini, na Ižanskem koncu in pod Blatno Brezovico, kamor uvrščamo še najdišča na verški strani Ljubljanice. Vznemirljivo je bilo raziskovanje večjega kolišča Založnica pri Kamniku pod Krimom, ki je bilo obljudeno v letih po smrti faraona Menkaura (starogr. Mikerinosa), zadnjega izmed graditeljev velikih piramid v Gizi pri Kairu. Na njem so ulivali bojne bakrene sekire na uho. Poznali so konja – prvotno stepsko žival –, ki je bil takrat v naših krajih novost. Pojavi se v času, ko Evropo nekako do meja Francije preplavijo prišleki iz ruskih in ukrajinskih step. Velik del kolišča v Notranjih Goricah je raziskal Walter Schmid na začetku 20. stoletja. Iz objavljenega načrta je razvidno, da si je pomagal s kvadratno mrežo, kar arheologi uporabljamo še danes. Naj omenim še Špico v Ljubljani in zakulisno dogajanje med arheološkimi izkopavanji. Mednarodno priznani arhitekt Milan Kovač je skupaj s kolegom predlagal gradnjo edinstvenega muzeja kolišč na samem najdišču, zasnovanega tako, da bi predstavil delno odkrite izvirne ostanke vasi. Nič od tega se ni zgodilo; ključne osebnosti v stroki in ljubljanske mestne oblasti so se burno odzvali in – kar je najbolj obžalovanja vredno – zanimiv in drzen predlog je bil zatrt v kali, še preden je sploh lahko prišlo do razprave na ustrezno visoki strokovni ravni.
Kakšno pa je bilo življenje na koliščih? Če sledimo Bobrom, si radi predstavljamo, da je bilo Veliko jezero polno sočasnih naselbin, v katerih so bili različni rodovi, družine … Kako je bilo v resnici?
Število prebivalcev ocenjujemo na podlagi velikosti koliščarske kolibe; v njej je živelo pet do sedem ljudi. Menimo, da so to bili sorodstveno tesno povezani posamezniki – ena družina. Ugotavljamo, da so bile nekatere kolibe namenjene specifičnim dejavnostim: v eni je bival kmet, v drugi lovec, v tretji pa obdelovalec kovin.
Ker so ljudje na Barje prihajali v več ločenih valovih, ne moremo govoriti o enotni koliščarski kulturi. Sklepamo, da so to bili pripadniki različnih ljudstev. Razmere so bile drugačne znotraj posameznega poselitvenega vala, saj so si sočasne naselbine delile enotno materialno kulturo. Vendar lahko tudi v tem primeru trenutno le ugibamo, ali je šlo za eno ljudstvo – kar se sicer zdi verjetno –, ali celo za eno pleme, sestavljeno iz več rodov, in tako naprej. Gre za zapletena vprašanja, na katera brez genetskih raziskav ni mogoče odgovoriti.
Na koliščih življenje ni bilo postlano z rožicami, podobno kot ni danes. Hrane niso dobili v hladilniku, čeprav so jo na primer sušili, kar pričajo krhlji divjih jabolk, skratka konservirali. Eno kolišče je bilo zavarovano z dvojno palisado, ki ga je varovala pred morebitno sovražno razpoloženimi sosedi kot tudi pred divjimi živalmi. Zanj (še) ne poznamo sočasnega naselja, več jih je iz sredine 3. tisočletja. To pomeni, da bi bili v primeru požara na mlajšem kolišču pri Kamniku – kar se je na koliščarskem Barju dogajalo – plameni in zlasti dim vidni s kolišča Špica v Ljubljani. Če bi se dim dvignil dovolj visoko, bi ga opazili tudi s kolišča, ki je ležalo nekoliko bližje, ob današnji Iščici pri Igu, ki je sicer zunaj njegovega vidnega polja.
V Bobrih so koliščarji lovci in nabiralci, in šele ko se preselijo na ravnice na vzhodu našega ozemlja, postanejo kmetovalci. V resnici pa so bili, kot ste povedali, vseskozi kmetovalci oziroma tudi poljedelci. Kaj so pridelovali?
Jalen se je v Bobrih potrudil čim bolj verodostojno povzeti vedenje o koliščarjih do njegovega časa. Danes je v marsičem slika drugačna. Nove tehnologije in moderni raziskovalni pristopi dajejo vedno več podatkov. Že prvi poskusi v sedemdesetih letih so prinesli odkritja kulturnih rastlin, da o plodovih in semenih raznoraznih nabiralnih rastlin ne razpravljamo. Kulturne rastline so gojili na poljih nekje na suhem stran od vasi. Ižanski koliščarji so njive imeli bržčas kar na bližnjem za poljedelstvo ugodnem vršaju Iške.
Prehrana koliščarjev je bila raznolika, vključevala je tako rastlinsko kot živalsko hrano. Slednjo je sestavljalo meso domačih in divjih živali, kot sta jelenjad in srnjad. Jedli so ribe, ptice, izbranci tudi želve; uživali so kozje mleko, se sladkali z medom, nabirali so grozdje in vodne oreške. Jedi, kot je žitna kaša, so pripravljali v lončenih posodah. Poznali so bržčas mesne in ribje juhe, povsem verjetno tudi nekvašen kruh in kruh z drožmi. Leta 1976 so na kolišču Twann v Švici našli čez 5500 let star hlebček tovrstnega kruha, ki se je ohranil v velikosti kajzerice. Danes ga izkušeni pekovski mojstri ponujajo kot lokalno zanimivost, pripravljeno po starodavnem receptu.
Življenje na kolih je bilo torej bolj način preživetja, ki so ga uporabljala različna ljudstva? Se najdena kolišča iz različnih obdobij razlikujejo po načinu gradnje?
Obstajajo razlike, na Barju jih prepoznamo predvsem v izboru lesa za nosilne kole. Prvi koliščarji so pogosteje uporabljali les jelše, ki so jo našli na poplavnih in vlažnih terenih okrog naselja. Na poznejših koliščih prevladuje jesen, sledi mu hrast. Vzroki za razliko še niso zadovoljivo pojasnjeni. Kolišče Špica iz 3. tisočletja se razlikuje po tem, da ga zaznamujejo zelo gosto razporejeni nosilni koli, postavljeni v več vrstah. Vendar pa je vse to razmeroma skromno v primerjavi s tem, kar bi sicer lahko odkrili.
Omenili ste, da koliščarji niso bili del ene same kulturne skupine, pač pa več različnih. Od kod so prišli? Kje so jih pokopavali in kako je s tem?
Najstarejši koliščarji so verjetno na Barje prišli po Krki z jugovzhoda, v prvi polovici 4. tisočletja morda celo s severa. Za nekoga s kolišča Stare gmajne, ki je žvečil t. i. prazgodovinski žvečilni gumi, je ugotovljeno, da je bil daljni potomec kmetovalcev, ki so se naselili v srednjem Podonavju v 6. tisočletju pr. Kr.
O pokopališčih in pogrebnih običajih ni podatkov. Na koliščih sicer pogosto naletimo na mlečne zobe, Dežman je našel več delov človeških lobanj in tudi drugih kosti, ki niti ne sodijo vse v isti čas, so namreč tako iz bakrene kot tudi bronaste dobe. To je tudi sicer velik izziv, s katerim se srečujemo na primerljivih najdiščih po vsej Srednji Evropi. Morda jih sploh niso pokopavali, ali pa je treba njihove posmrtne ostanke iskati v bližnjih jamah, ali celo v nekropolah na prostem – na kar sicer namiguje odkritje približno desetih lobanj, do katerega je prišlo pred skoraj 130 leti na sedanjem Levstikovem trgu v Ljubljani, ki so jih povezovali s koliščarji pri Igu, kar pa z današnjim vedenjem ne zdrži resne kritike.
Kakšna pa so bila slovenska kolišča v primerjavi s švicarskimi? Se jih sploh da primerjati?
So si podobna, a hkrati različna; gradili so jih ljudje drugačnih kultur in porekla. Severno od Alp na primer opažajo razlike v načinih gradnje ter oblikah naselij in kolib, povezane z različnimi časovnimi obdobji in regijami, česar pri nas še ne moremo. Na splošno pa gre za prilagoditev na podobne okoljske razmere, ki kar vabijo k medsebojni primerjavi. Tako raziskave v Švici in drugod pomembno prispevajo k boljšemu razumevanju problematike kolišč na Ljubljanskem barju, in obratno.
Od potujoče razstave Dediščina Ostrorogega Jelena, ki je obiskala štiri barjanske občine, je minilo več kot 20 let – jo je kje mogoče videti?
Gostovala je še v Novem mestu. Če razkrijem, za postavitev smo porabili manj kot 2000 evrov, videlo pa jo je pribl. 6000 ljudi; bila je svojevrsten uspeh za raziskovalce, ki smo se šele učili tovrstne obrti. Posvečena je bila 130. obletnici odkritja kolišč. Danes – 21 let pozneje – bi bilo treba nekatere dele spremljevalnega besedila na novo napisati, jo v veliki meri posodobiti. V tej obliki je ne bomo več predstavljali. Zato ljubiteljem arheologije in kolišč priporočam obisk Muzeja koliščarjev na Igu in koliščarske vasi na prostem; Mestni muzej hrani najdbe z Resnikovega prekopa ter kolo z osjo, v Narodnem muzeju Slovenije pa je na ogled del najdb, ki jih je pred 150 leti izkopal Dežman.
Kot dolgoletni član Vladne komisije za prikrita grobišča in arheolog obenem ste se srečali tudi z ostanki medvojnih in povojnih pobojev. Kaj bi lahko povedali o tem? Na katerih mestih ste bili prisotni in kaj ste tam videli?
O tej temi bom kratek. Hvaležen sem Bogu za priložnost, da lahko že dolgo časa delujem v Komisiji; to mi je omogočilo, da sem bil na različnih lokacijah po Sloveniji navzoč pri izkopu oziroma iznosu človeških posmrtnih ostankov – ali pa sem te postopke vsaj spremljal od blizu. Vendar pa je name trajen vtis naredilo vodenje iznosa posmrtnih ostankov ljudi, ki so bili vrženi v Krimsko jamo. Menim, da bi bila podobna izkušnja koristna terapija za vse tiste, ki žrtve in njihove svojce še vedno delijo na vaše in naše – ter priznavajo bolečino nekaterih, drugim pa jo odrekajo, morda zato, ker se z njimi ne strinjajo. Zato predlagam sedanjemu ministru za šolstvo, g. Rončeviću, da se obisk Hude Jame nemudoma vključi v obvezni učni načrt vseh srednjih in poklicnih šol, takoj ko bo rudnik – upajmo, da kmalu – odprt za javnost. Po mojem mnenju nobenemu dijaku v Republiki Sloveniji ne bi smelo biti dovoljeno pristopiti k maturi ali zaključnemu izpitu, ne da bi se prej soočil s tem krajem groze, ki je hkrati tudi kraj očiščenja človeške duše. Takšen obisk bi nedvomno koristil tudi učiteljem in profesorjem.
Kako gledate na to, da veliko žrtev še vedno ni pokopanih, kot se spodobi?
Barbarin rov v Hudi Jami sem obiskal večkrat v družbi različnih ljudi in vsakdo, ki je prehodil tistih 500 metrov do jaškov groze in nazaj, je od tam odšel spremenjen. Prepričan sem, da bomo na ta način kot narod in država kmalu dosegli zadostno večino, ki razume bistvo problema: da mrtvi – ki jih imajo nekateri za nezaželene – ležijo nepokopani v najlonskih vrečah v kostnici, pa tudi v neštetih breznih, na gozdnih jasah in celo pod javnimi smetišči. Skratka, ne počivajo v posvečeni zemlji, kot je edino prav. Vendar pa medtem duše – tistih, ki so bili večinoma krivično in zločinsko ubiti – delujejo iz ozadja in postajajo iz dneva v dan glasnejše. Če obstaja kdo, pred komer ne moremo večno bežati, so to prav one.
