Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Na referendumu bom glasovala ZA konec Titove televizije.
Zakaj bom na referendumu ZA konec plačevanja televizijske diktature neposredno iz žepov državljanov? Razmislimo vendar, dragi slovenski državljani, vsaj pred referendumom, o ukinitvi neposrednega, iz žepov praktično vseh državljanov, plačevanja prispevka, za javno, v resnici pa partijsko, slovensko televizijo. Razmislimo, kaj se dogaja s tem komunističnim medijskim strašilom. Nikakor ne mislim začeti z negativno kritiko zadnjih oddaj “Kaj dogaja?”. Sploh pa ne nameravam – zaradi sedanjih dokajšnjih, čeprav ne najhujših, političnih zdrsov – teh oddaj kritizirati njenih ustvarjalcev, ker jih je mogoče samo pohvaliti. So skoraj edini pravi profesionalci na vsej javni TV. Kapo dol. Morajo pa delati po ukazu gospodarja, seveda sedanjega skovenskega Tita – Milana Kučana, tako kot vse druge javne kulturne in znanstve ustanove. Vem, da si ustvarjalci kabareta “Kaj dogaja?” želijo biti objektivni kritiki napak v sedanji slovenski družbi, zlasti v politiki (levi in desni!), vendar jim to trenutno – še posebno zaradi bližnjega referenduma o plačevanju televizijskih programov – ni dovoljeno.
Tudi sama poznam hude politične pritiske, kakršne zdaj doživljajo stevilni domoljubni in demokratični delavci v službi na javni televiziji. V Titovi Jugoslaviji, ko sem si služila kruh v eni od slovenskih znanstvenih ustanov, na SAZU, pozneje pa na ZRC SAZU, je jugoslovanska partija “pritiskala” tudi na celotno slovensko kulturno in znanstveno dejavnost, seveda še prav posebno na SAZU, najbolj pa na uredništvo njene izdaje Slovenskega biografskega leksikona (SBL SAZU), v katerem sem delala več kot dvajset let. V tej publikaciji so na zahtevo partije morale iziti tudi številne biografije povsem nepomembnih oseb, na primer življenjepisi večine moralno etično zelo problematičnih narodnih herojev, torej “pomembnih” komunistov, nemalokrat – dokazano – krivcev za številne smrti, včasih tudi zahrbtnih umorov ali ubojev manjšega ali pa tudi večjega števila nedolžnih oseb, tudi po vojni- nikoli obtoženih in nikoli obsojenih. Nedolžnih. Še zdaj mi sem ter tja kdo, ki brska po SBL SAZU, očita, da sem s katero od biografij, ki sem jih uredila ali pa celo napisala, pomagala “ovekovečiti” tudi ničvredne osebe, na primer – v SBL SAZU. 9bvezno smo v uredništvu morali biografsko ovekovečiti – vse narodne heroje, med katerimi bi si marsikdo prej zaslužile hudo javno, strokovno zgodovinsko obsodbo zaradi povzročitve – posredno ali neposredno – ubojev, množičnih pobojev in umorov, kot pa biografski članek o svojem herojstvu v samem Slovenskem biografskem leksikonu SAZU, verjetno najbolj brani slovenski zgodovinski knjigi ali proročniku.. Seveda je bila to obvezna politična prostitucija celotnega uredništva, nsvdezadnje pa tudi SAZU., drugače svoje službe ni bilo mogoče obdržati nikomur, ki je bil zaposlen v tej častitljivi ustanovi. Zdi pa se, da je še vedno tako na javni slovrnski televiziji. Vsaj takšen je vtis marsikaterega gledalca, da je na slovenski javni televiziji še skoraj prav takšna partijska diktatura, kakršna je bila v Titovi Jugoslaviji prav v vseh najpomembnejših kilturnih in znanstvenih ustanovah. To seveda velja tudi za oddajo Kaj dogaja?
Vodstvo javne televizije je še vedno prepričano, da je Slovenija, vsaj v svojem srcu, še vedno takšne vrste jugoslovanska politična ustanov, ki mora skrbeti za ohranitev popolne oblasti komunistov nad celotno slovensko družbo. Samo zato javna televizija tako nespodono ZLORABLJA celo najboljši slovenski televizijski kabaret, torej umetniško televizijsko gledališče. To pa v marsicem spominja na Hitlerjeve zlorabe te zlahtne gledaliske zvrsti, kot smo se ljubitelji filmske umetnosti lahko prepricali tidi v eni najboljs8h filmskih umetnin na temo kabaretne umetnosti, v cudovitem filmu KABATET. SEVEDA GRE TUDI JAVNI TELEVIZIJI, BOLJ KOT ZA VSE REVOLUCIONARNE TOTALITARNE KOMUNISTIČNE IDE, ZA. D E N A R. SAJ ZATO PA SO TELEVIZIJCI KAR SAMI IMENOVALI TO “SVOJO”, NE PA SLOVENSKO, TELEVIZIJO KAR “JAVNA HIŠA”.
Z lahkoto si je mogoče predstavljati, kako mučno je večini žlahtnih umetnikov na javni televiziji, še zlasti med ustvarjalci oddaje Kaj dogaja?, njenim nadarjenim, duhovitim in zelo simpatičnim ustvarjalcem. Bog naj oddajo Kaj dogaja ? še dolgo nam ohrani, da bo še dolgo razveseljevala in razsvetljevala televizijsko publiko v Sloveniji. Sama pa se ustvarjalcev te oddaja, kot se spodobi, lepo zahvaljujem za njihovo delo. Res se zadnje čase ne strinjam, da je skoraj vsa vsebina te oddaji preveč nestrpna do vsega, za kar si prizadeva sedanja slovenska vlada, vendar je ta nestrpnost še dovolj kulturna (vsebinsko, idejno in oblikovno na dovolj visoki umetniški kabaretski ravni), še posebno če jo primerjamo s tistimi vsebinami na TV SLO, ki bi morale tudi na drugih področjih, dosegati enako strukturno ravnovesje. Na primer, besedila, ki naj bi jih gledalci javne televizije poslušali kot resne notranje potične komentarje ozorima kot objektivne preglede zunanje politike, so vse prej kot politični novinarski prispevki. Vsebinsko so ti politični komentarji in pregledi večinoma nekontrolirani “rafali” sovraštva do demokratične ureditve Slovenije, idejno že prav stalinistično revolucionarna propagsnda, oblikovno pa grozljivo jezikovno skrpucalo – slovenskega in jugoslovanskega tako imenovanega “srbohrvaškega” jezika, obojega skupaj pogosto zabeljenega s kupom “ocvirkov” iz bruseljske angleščine. In vse to naj bi plačevali tudi iz žepov – praktično – vseh državljanov Slovenije. Ne, hvala! Na referendumu bomo domoljubni Slovrnci obkrožili ZA, ker smo za ukinitev svojega prispevka za najslabšo televizijo v EU. Za takšno televizijo, kakršno imamo zdaj, še povsem partijsko in Totovo, ne bomo več placevali.
