Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
»21. stoletje (torej stoletje, ki ga živimo), bo stoletje metafizike in religije, ali pa ga ne bo«. To je sredi prejšnjega stoletje, ki se je začelo močno odvračati od Boga, izjavil nek francoski mislec. Druga Francozinja, Chantal Delsol, pa v »Koncu krščanske civilizacije« ugotavlja, da se je takšna (krščanska) civilizacija končala v 60. letih 20. stoletja (z uzakonitvijo splava) – zaključek nekega procesa, ki se je začel z razsvetljenstvom. Ali bo s tem konec vsakršne civilizacije ali celo konec sveta? Ni nujno, a krščanstvo bo potisnjeno na obrobje, kot neka verska sekta, prevladalo bo poganstvo, po njenem so razne poganske religije primarne v človeštvu, krščanstvo je sekundarna in zato bolj krhka religija.
Naše stoletje se vsekakor ni začelo kot stoletje religije, ampak kot čas velikega odpada od vere, to pove tudi Jezus v RŽVB: »Tako velikega odpada v Cerkvi še ni bilo«. In navede tudi vzrok Odpada: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. Se pravi, da je Ch. Delsol glede tega imela prav: z razsvetljenstvom oz. moderno so se v tej civilizaciji (Zahoda) pojavili racionalizem, neka znanja, način mišljenja in življenja, kar vse je začelo delovati na krščanstvo rušilno in nazadnje privedlo do današnjega stanja tega Odpada in »pomanjkanja vere«, kar je ob nastopu pontifikata omenil tudi sedanji papež.
Konec sveta?
»Vaša doba – doba brez vsake vere«, pove Jezus v RŽVB. Kar pomeni, da se naše stoletje ni začelo kot stoletje metafizike in religije, ali to morda pomeni, da nas čaka konec sveta, kot namiguje francoski mislec? Jezus res pove tudi, da živimo v poslednjih časih, a da ne gre za bližanje koncu sveta, ampak koncu neke (naše moderne) dobe.
Vendar, Francoz je ob tem hotel povedati, da bo sodobni svet, kakršen je, nujno potreboval metafiziko in religijo, življenje močno prežeto z vero, sicer ga čaka propad, konec. S tem je vsekakor mislil, da takšen svet nujno potrebuje tudi dvig morale, trdne etične temelje, ki jih lahko daje le razvita religija kakršna je krščanstvo. Da, ker je sodobni svet, z zadnjo revolucijo v razvoju orodij, postal tudi svet krize okolja in silno rušilnih orožij. Res, zlasti v zadnjem času lahko ugotavljamo, da časi postajajo vedno bolj apokaliptični: množijo se vojni konflikti in politiki eden drugemu že grozijo z atomsko bombo. Vsekakor bi sodobni svet s to revolucijo (VRO), da bi bilo od nje čim več koristi in čim manj nevarnosti, nujno potreboval tudi dvig etične zavesti, neke trdne etične temelje, ki jih daje religija, paradoksalno pa je, da je ravno znanje, ki je ustvarilo moderno (empirične znanosti), povzročilo veliko sekularizacijo in ateizacijo – predvsem zato, ker je po svetu razširilo kugo racionalizma, ki vodi v ateizem.
»Kristjan prihodnosti bo mistik ali pa ga ne bo«
To je misel nekega drugega misleca iz prejšnjega stoletja (ki pa spominja na prej navedeni stavek), zato se po več desetletjih lahko vprašamo, ali to v naši časih postaja(mo) ali pa zaradi ne-mistike izginja(mo).
Mistika, mističnost, skrivnost – kako bi to definirali? Tu bom izhajal iz knjig RŽVB, saj Bog to najbolje pozna in pove, na osnovi besed o njegovi Navzočnosti: »Jaz sem Navzoč, vendar je moja Navzočnost SKRIVNOST«. Navedel bom še naslednja dva stavka: »Pred teboj stojim, lahko Me vidiš z očmi svoje duše. Naučite se prepoznavati Me s svojim duhom«. Iz teh stavkov sledi, kaj je za Boga »skrivnost«: ne nekaj, česar ne bi mogli spozna(va)ti, je nekaj, kar spoznavamo s svojim duhom, s čutili duše. Duša, spoznavanje stvari z dušo: iz tega sledi, da je mistično spozna(va)nje nujno nekaj notranjega, nanaša se na človekovo najglobljo bit, na srce človeka, na globine njegove duše. Bistvo religije se nanaša na notranje: »Kristjan je to v svoji notranjosti«, piše v RŽVB.
Ali je sodobni kristjan mistik? Težko bi rekli, ko je pri veliki večini brez težave mogoče opaziti (pre)veliko pozunanjenost njihove vere. Iskrenih, ponotranjenih skorajda ni. Izgleda, da se uresničuje naslednja varianta: ker ni mistikov, ni kristjanov. Naš čas: čas teme in senc, strašni čas brezboštva.
Tu se postavlja vprašanje, kje so vzroki za takšno katastrofalno stanje na področju vere (Cerkve, krščanstva), in kot ga tudi Jezus sam v RŽVB večkrat opisuje. Zakaj naš čas premore tako malo resničnih mistikov?
Osebno vidim dva glavna vzroka: racionalizem in pozunanjenje. Racionalizem zato, ker ta filozofija ne priznava skrivnosti, obenem pa je ta kuga zajela najširše množice. Racionalizem pa noče mistike (skrivnosti), ker bi s tem na neki točki moral priznati nemoč Razuma, ki ga postavlja na prvo mesto. Razumsko spoznanje je najvišje spoznanje in mora mu biti dostopno VSE, zato skrivnosti ne sme biti. »Mistika« je zato zanj nekaj nestvarnega in iluzornega, ker je nekaj notranjega in subjektivnega, je nekaj neuporabnega in iracionalnega. Je zato bolj stvar nekaj samostanov in »mračnega srednjega veka«.
Pozunanjenost: tudi ta na vero in »mistiko« deluje izrazito negativno, kajti bistvo obojega je v ponotranjenju. Živimo v časih, ko smo pozunanjeni že do absurda. Kaj nas je pripeljalo v to stanje?
Vse se je začelo v renesansi, ki pomeni prelom s ponotranjenim srednjim vekom, ki je bil čas vere. Zahodni človek se takrat (tudi pod vplivom Grkov, antike) začne obračati k zunanjemu, torej materialnemu. Sicer se ravno zaradi tega takrat začne razvoj moderne znanosti in tehnike, ki doživita v naslednjih stoletjih nesluten napredek. In v tem vidim temeljni vzrok za našo sedanjo pogojenost s pozunanjenostjo: v usmerjanje k zunanjemu nas vedno znova silita ravno ta znanost, ki se nanaša na svet materije, in življenje s to tehniko, ki je tudi vsa del tega materialnega, se pravi zunanjega sveta. Jezus v RŽVB to stanje opiše z besedami: »Ljudje se danes oklepajo tega minljivega sveta«. Zato pa so izgubili stik s svojo notranjostjo, so prazni (odtujeni). Kot eno od velikih nalog za »novo dobo« zato vidim v tem: vzpostavljanje izgubljenega ravnovesja v človeku.
Odločanje na »mističen« način
Moderna doba je z nekimi znanji in načinom življenja, odnosom do življenja, na krščanstvo delovala rušilno. Dvoje takšnih stvari: racionalizem in pozunanjenost. O racionalizmu sem že precej pisal, tukaj bi rad še nekaj o tej obrnjenosti sodobnega človeka k zunanjemu, po Jezusovih besedah iz RŽVB namreč živimo v poslednjih časih (moderne), glede njih pa on pove tudi: »Rečeno je bilo, da bodo ljudje v poslednjih časih ohranjali zunanji videz vere, zavračali pa notranjo Moč Cerkve, ki je Sveti Duh«. Kot prej rečeno, nas je moderna močno pozunanjila, kar se neizbežno odraža tudi v načinu prakticiranja vere sodobnega človeka, kar izrazi navedeni stavek, in priznati moramo, da je resničen: ukvarjamo se s tistim, kar pri veri pripada zunanjemu, s potekanjem obredov in vsem tistim, kar spada zraven (petje, cvetje, orgle, zvonjenje…), in skušamo ohranjati (obnavljati) sakralne stavbe. A Jezus pove, da to za vero niso bistvene stvari: notranja Moč vere (Cerkve) je Sveti Duh. Naslednji stavek RŽVB pa še dodatno osvetli, zakaj se to dogaja: »Satan ohranja zunanji videz vere, zavrača pa njeno notranjo Moč, ki je Duh«. Se pravi, SATAN nas v naših (poslednjih) časih zapeljuje tudi tako, da se ukvarjamo s tem zunanjim videzom vere, da bi s tem spregledali njeno notranje bistvo, notranjo Moč, ki je božji Duh. Da bi pozabili na to. Satan ve, zakaj: njegov cilj je propad duše, in zavračanje Duha povzroča njeno propadanje.
»Kristjan prihodnosti bo mistik ali pa ga ne bo«. S tem se strinjam, kajti kristjan je to v svoji notranjosti, gre za duhovno stanje, ki je nujno mistično (se nanaša na izkustva duše). Glede na današnjo pozunanjenost krščanstva pa je takšnih bolj malo, Jezus, ki vidi v srce vsakega, res pove, da tako velikega Odpada v Cerkvi še ni bilo, pomeni, da naše stoletje ni stoletje metafizike in religije, vsaj zaenkrat ne, a ne gre se vdajati pesimizmu, kajti on napove tudi naslednje: »Cerkev bo oživela«.
Krščanstva torej ne bo konec in osebno vidim naslednji možni razvoj za naprej: zadnja revolucija v razvoju orodij (VRO) je za seboj na svetu pustila stanje nereda in hitrega, zapletenega življenja s tehniko, posledica je, da je mnogo teže kot nekoč priti do resnice o dogajanju, o konkretnih dogodkih sveta, to resnico pa potrebujemo pri vsakodnevnem odločanju. Vedno bolj bo na dlani, da do te resnice ne moremo z razumom ter z znanostjo in tehniko, ampak s pomočjo nečesa mnogo močnejšega, s pomočjo Duha. Zato se znanje (znanost) za odločanje skriva v krščanstvu, da bi do tega prišli in uporabljali, pa se v Cerkvi postavljata dve veliki prej opisani oviri: racionalizem in pozunanjenost vere. Racionalizem zato, ker zavrača, kar prihaja od Duha. Zato tudi, da bi se človek v življenju ravnal npr. po videnjih, a ravno (in edino!) skoznje lahko vidimo konkretne dogodke! Pozunanjenost zato, ker ta pot zahteva ponotranjenega človeka, videnje se odigrava na področju njegove notranjosti, pri tem načinu spoznavanja resnice in odločanja gre res za mističen način: videnje nastane, ko se Duh sreča z našim duhom. Nujen bo torej obrat od pozunanjenja k ponotranjenju.
Še druge ovire
Ovire za to, da bi človek v veri videl znanost za resnico o dogajanju sveta in za odločanje, in da bi to znanje uporabljal v življenju, kar je bistveno, odločilno. Navedel sem dvoje stvari, ki jih je prinesla moderna in s katerima je postala pogojena tudi Cerkev, se pravi verniki. Našo dobo pa poleg racionalizma in pozunanjenosti označuje tudi materializem, in to je dodatna, če ne največja ovira. Gre za potrošniški materializem, ki ga povzroča moderna tehnika in ki v ljudeh načrtno ustvarja poželenje, pohlep, materialno vezanost in ljubezen do denarja, celo malikovanje Denarja. Spoznavanje resnice s pomočjo Duha – to namreč zahteva hojo za Kristusom, ki je pot služenja Bogu, v evangeliju pa je jasno rečeno, da ne moremo služiti Bogu in mamonu (zemeljskemu bogastvu) – kompromisa tu ne more biti, in da ne more biti učenec Besede, kdor se ne odpove vsemu, kar ima in ne hodi za Kristusom, sicer ni proti premoženju (označi pa ga kot nevarnega za dušo), odločno pa zavrača navezanost nanj: to pomeni njegova zahteva po odpovedi. Vendar, duh materializma in materialne vezanosti je prodrl tudi v današnjo Cerkev, danes so tudi verniki »zmaterializirani«, kar pa je v nasprotju z zahtevami vere.
Jezus v RŽVB navaja tudi razne druge slabosti in napake današnje Cerkve, ki tudi pomenijo oviro, da npr. v Cerkvi prevladuje človeško mišljenje, da so jo človeške teorije spremenile v puščavo, da smo njegovo Hišo industrializirali, kar so naredili birokrati v njej, da je današnje stanje v Cerkvi žalostno (predvsem zaradi velikega Odpada), da v njej vlada velik liberalizem (ta pa se napaja iz grešnosti!), da duhovniki malo dajejo svojim vernikom, da je »njegov cvetlični vrt zanemarjen in gredice dušita trnje in dračje«, in da nujno potrebuje prenovo, in ni večjega zaklada za to prenovo kot so knjige »Resnično Življenje v Bogu« – Zaklad, ki je izšel iz samega božjega Srca.
Skozi vso zgodovino Cerkve pa se je pojavljala in se ponavljala še ena njena napaka, namreč povezovanje cerkvenih struktur s političnimi oblastmi, kar francoski mislec J. Ellul detajlno popisuje in analizira v knjigi »Prevrat krščanstva«. Zaradi te zlizanosti je vedno znova prihajalo do sprevračanja resnice evangelija, kar je spet ovira, kajti pri spoznavanju resnice s pomočjo Duha potrebujemo izvorno, nepotvorjeno in ne-prilagojeno resnico, Jezus zato v RŽVB naroča, da »moramo obleči starodavna oblačila«, kar pomeni: evangelij bi morali oznanjati tako, kakor ga je on oznanil.
Industrializiranost in fevdalna struktura Cerkve: dvoje ovir. Prva zato, ker vernike obravnava preveč poenoteno, kot številke, zanemarjajoč drugačnosti in specifične življenjske situacije, druga zato, ker je vernikom »od zgoraj« vse servirano (kaj je prava vera ipd.), kar je dobro zato, da Cerkev ne razpade na sekte, slabo pa zato, ker se verniki zato ne poglabljajo (vse to dela hierarhija), in NE IŠČEJO. Boga in njegove Volje, ki bi morala biti »bistvo njegovega vsakodnevnega življenja«, kot piše v RŽVB. Bog se sicer razodeva, razkriva tudi svojo voljo, a za to zahteva tudi nek prispevek s strani človeka, in sicer ISKANJE te volje: »Če Me boš iskal z vsem svojim srcem, se ti bom dal spoznati«.
Cerkev se je v zgodovini zaradi povezovanja s politiko že večkrat oddaljila od idealov evangelija. Letos se spominjamo 800-letnice smrti Frančiška Asiškega, ga navajamo, opisujemo njegovo življenje… . On pa je vedno znova poudarjal pomen odpovedi, uboštva in dosledno upoštevanje resnic evangelija, kar kaže na to, da se je tudi srednjeveška Cerkev pokvarila, ker je postala »fevdalna«, a se je zato začela rušiti, podirati, kar je videl papež Inocenc v nočnem videnju po tistem, ko je Frančiška odslovil – ravno zato, ker je na zunaj kazal svoje uboštvo.
A Jezus tudi v RŽVB naroča: »Ne prizadevajte si postati bogati in pomembni. Iščite ponižnost in uboštvo«. Tudi namen tega je v teh knjigah opisan: Duh se v človeku ne sme srečati z nobenim tekmecem. Ti tekmeci pa so ravno zemeljsko bogastvo, slava (težnja po pomembnosti), Razum… . Brez Duha pa ni mogoče spoznati resnice (o dogodkih sveta) in se ni mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Ali je bila Cerkev moderne dobe (in tudi naša, slovenska) sposobna upreti se skušnjavam časti in oblasti, premoženja in bogastva? Priznati je treba, da ne vedno in povsem: Cerkev v Avstro-Ogrski monarhiji (ki je bila katoliška!) je imela premoženje in palače in se je povezovala s političnimi oblastmi, podobno tudi v kraljevini Jugoslaviji. Revolucijo in prihod komunistov zato vidim tudi v tej luči: Bog je to dopustil z nekim namenom, med drugim, da bi nas opozoril na kugo racionalizma, a morda še bolj, da bi svojo Cerkev osvobodil od vezanosti na politiko in zemeljsko bogastvo (komunizem je res izpeljal to »osvoboditev«). Cerkev, obremenjena s tem, namreč predstavlja neko oviro delovanju Duha, problemi pa so zaradi zadnje revolucije v razvoju orodij postali tako zapleteni, da je sodelovanje z Duhom pri njihovem reševanju postalo nujno.
