Piše: Andrej Sekulović
Spet se približujemo obletnici dneva zmage v Evropi, ki jo liberalna demokracija slavi kot enega svojih največjih triumfov, a ima v Sloveniji in v Vzhodni Evropi temačnejše prizvoke.
Veliki zmagi je sledilo veliko maščevanje drhali, opite z zmagoslavjem. Slovenija je morda res dežela krasnih alpskih vrhov, a je tudi domovina neznanih grobov. Ideološki – in v nekaterih primerih tudi biološki – nasledniki tistih, ki so polnili grobove, pa vladajo Sloveniji od njene osamosvojitve naprej, včasih le iz ozadja, večinoma pa tudi iz ospredja. Spomeniki mrkih pogledov še naprej mečejo svoje sence na številne ulice slovenskih mest in nas opominjajo na moč svojih častilcev. V luči povolilnih premikov se slednji znova razburjajo in potrjujejo že vsem jasno stvar – da so levičarji demokratični le, kadar teče voda na njihov mlin. Sicer začnejo hitro opažati podobe prebujajočega se fašizma za vsakim vogalom in opozarjati na nevarnosti populizma. No, če vidijo pošasti pod svojimi posteljami in v temnih kotičkih svojih omar, bi bilo morda bolje, da obiščejo psihiatra, namesto da še vse druge prepričujejo o obstoju teh prikazni ter tiste, ki jim ne verjamejo, označijo kar za klicatelje teh duhov. Medtem resnične prikazni preteklosti še vedno vladajo družbenemu vzdušju in znova zahtevajo kri slovenskega naroda. Če bo Slovenija dobila vsaj približno desno vlado, se bodo njihovi častilci verjetno znova kmalu odpravili kolesarit po Ljubljani in pozivat k smrti vseh, ki ne delijo njihovega mnenja in njihove vere v krvoločne demone internacionalizma in s krvjo prepojenega pentagrama.
