Piše: C. R.
Donald Trump, ki je zaposlen z operacijo Epic Fury, ki se je izkazala za veliko bolj zahtevno, kot je pričakoval, ostro kritizira Nato – torej evropske zaveznike Združenih držav. Obtožuje jih pomanjkanja navdušenja za sodelovanje pri osvoboditvi Hormuške ožine, pomembne energetske arterije svetovnega gospodarstva. Pri tem mu ne bomo nasprotovali.
Po drugi strani pa Rusija, ki iranskemu islamskemu režimu zagotavlja večplastno pomoč, predsednikovi jezi uide. Žal to ni presenetljivo, a resnica nas sili, da rečemo, da tudi nekateri evropski voditelji ostajajo diskretni glede moči vezi med Teheranom in Moskvo.
Ali bi morali na geopolitično dvojno trgovanje Donalda Trumpa gledati kot na različico »Nixona v obratni smeri«? Poleg tega, da bi uravnotežila Kitajsko Xi Jinpinga, bi Putinova Rusija lahko služila kot potencialni »pošteni posrednik« z Iranom, ki bi lahko olajšal sporazum med Washingtonom in Teheranom ter tako ponudil izhod – možnost, ki se občasno omenja. Razen če že sama možnost donosnih pogodb z Rusijo – o katerih sta se pogajala Krill Dmitriev, vodja ruskega državnega premoženjskega sklada in Putinova molzna krava, ter siloviki, ki »lastijo« Rusijo – s »posebnima odposlancema« Stevom Witkoffom in Jaredom Kushnerjem (utelešenjima »realizma« bogatih prevarantov) odtehta vse druge premisleke?
Na splošno Trumpov trgovski pristop ni ugoden za zasnovo in izvedbo velike strategije, ki bi upoštevala povezave in posledice med prizorišči operacij. Različne komponente ameriške zunanje politike so zreducirane na vrsto oportunističnih, kratkoročnih »potez«, ki jim manjka dolgoročna, celovita vizija. To nakazuje že sam izraz »dogovor«. Vendar pa vojaško sodelovanje proti Iranu v zavezništvu z Izraelom daleč presega Trumpovo transakcijsko politiko. Meja je bila prestopljena.
Poleg tega ni gotovo, da so Francija in evropske države bolj prepričane o resničnosti rusko-iranskega zavezništva. Nekateri raje govorijo o »partnerstvu«, »dogovarjanju« ali »pragmatizmu«, kot da bi šlo zgolj za epizodne in površinske odnose brez strateškega ali geopolitičnega pomena. Pod pretvezo, da ni enakovredno Natu, naj bi to zavezništvo ne obstajalo. Enako velja tudi za oceno rusko-kitajskega zavezništva. Pravzaprav te percepcije niso tako daleč od tistih, ki se pripisujejo Donaldu Trumpu.
Pod površjem dogodkov pa se zdi, da so se rusko-iranski odnosi od devetdesetih let prejšnjega stoletja vztrajno krepili, vse odkar je Primakovljeva diplomacija poudarjala načelo »antihegemonističnih koalicij« s Teheranom, pa tudi s Pekingom in drugimi uporniki proti svetovnemu redu. Političnim in ideološkim zbliževanjem, diplomatskim manevrom in dvostranski prodaji orožja so se pridružili veliki geoekonomski projekti, ki segajo čez Kavkaz, Kaspijsko morje in Perzijski zaliv, s ciljem zaobiti zahodno pomorsko hegemonijo – te projekte zdaj ovira ameriški diplomatski preboj na Južnem Kavkazu. Ta splošna politika temelji na prepričanju, da se ravnovesje moči premika proti vzhodu; »Sonce vzhaja na Vzhodu,« kot nam povedo evrazijski komentatorji.
Rusko-iransko zavezništvo je prišlo do izraza, ko sta Moskva in Teheran uskladila skupno vojaško posredovanje v sirski vojni, čeprav zelo pomanjkljiv iranski jedrski sporazum še ni bil dokončno sklenjen (poletje 2015). Medtem ko so zahodni voditelji ugibali o prihodnosti islamskega režima, spreobrnjenega v pluralizem in odprtega za vladavino trgovine (hipotetični pozitiven razvoj režima naj bi nadomestil nepopolnosti sporazuma), vrhovni voditelj (pokojni Ali Hameneji) in Iranska revolucionarna garda (IRGC) krepita svoj vojaški arzenal, širita svojo mrežo posrednikov (»šiitski lok«) in gradita »kopenski most« čez Sirijo in Libanon med Perzijskim zalivom in vzhodnim Sredozemljem, ne da bi se na kakršen koli način odpovedala svoji jedrski infrastrukturi. Teheran si je pravzaprav zagotovil priznanje tako imenovane »pravice do bogatenja« urana, čeprav je bila ta izključena z besedilom Pogodbe o neširjenju orožja in resolucijami Združenih narodov, ki obsojajo iranski jedrski program. Poleg tega naj bi večina omejevalnih klavzul sporazuma iz leta 2015 potekla med … 2025 in 2030. Cela večnost, so nam rekli! Do takrat bi se režim že preoblikoval. Ta vulgarna različica teze o »mehki moči« je spet služila kot geopolitični priročnik (teza Montesquieuja in Benjamina Constanta je bila bolj privlačna).
Za Moskvo je islamski Iran pomemben zaveznik na južnem krilu »Rusije-Evrazije«. Njihovi odnosi so se z obsežno invazijo na Ukrajino še okrepili; znano je, da je množična dobava iranskih brezpilotnih letalnikov Shahed ruski vojski kupila čas, potreben za okrepitev vojaško-industrijskega kompleksa, ki je bil potreben za dolgo izčrpavajočo vojno. V zameno ima Iran zdaj koristi od testiranja Shahed na ukrajinskem bojišču ter od tehničnega in taktičnega napredka ruske vojske. V trenutni iranski vojni iransko vojsko in varnostne sile podpira ruska satelitska obveščevalna služba – dragocena za natančnost napadov – in dosegajo tisto, kar je treba šteti za taktične uspehe, kot je uničenje ameriškega radarskega letala v letalski bazi Prince Sultan v Savdski Arabiji. Ta ruska podpora bi lahko bila še obsežnejša, kot smo pripravljeni priznati.
Zakaj torej takšna skromnost pri izbiri izrazov za opis in kategorizacijo realnosti? Zavezništvo je združenje interesov, katerega cilj je vzpostaviti ravnovesje moči, ki je ugodno za dosego cilja v konfliktnem okolju. Nič več, nič manj. Ni samoumevno, da mora biti vsako zavezništvo formalizirano in vključevati klavzulo o vzajemni obrambi (diplomatska in vojaška zgodovina ponujata veliko primerov tega). Seveda rusko-iranski odnosi niso podprti z globoko vzajemno naklonjenostjo. Daleč od tega, da bi bili altruistični, žrtveni ali večni, temeljijo na zaznavi skupnih geopolitičnih interesov. Ampak saj to tako deluje, ne?
Samo poglejte si obsežno korespondenco med Rooseveltom in Churchillom med drugo svetovno vojno, tudi ko sta se vojski teh dveh držav borili druga ob drugi. Na splošno vemo, da tesen in pristen anglo-ameriški »posebni odnos« ni bil nikoli brez zajedljivosti ali razlik glede nekaterih geopolitičnih vprašanj. Ponovno bi morali preučiti tudi delo Alberta Sorela (1842–1906) o zgodovini različnih evropskih koalicij, ki so na koncu prevladale nad Napoleonovim imperijem. Koalicijski partnerji niso vzdrževali idealnih ali popolnih odnosov na politični in vojaški fronti.
Podvomiti bi morali o tej nezmožnosti prepoznavanja realnosti, ki je možna posledica preobremenjenosti z geopolitičnimi razmerami. Dejstvo ostaja, da je treba razumeti rusko-iransko zavezništvo z Ljudsko republiko Kitajsko v ozadju in soodvisnosti med vojnama v Ukrajini in Iranu (Ukrajina je to razumela in vzpostavlja vezi z režimi v Perzijskem zalivu). Vojna na Bližnjem vzhodu poudarja pomen iranskega arzenala (gledano za nazaj, demonstracija namenov režima), medtem ko blokada Hormuške ožine ogroža svetovno ravnovesje; Rusija računa na to “sekundarno fronto”, da bo napredovala v Ukrajini, manever, ki ga kijevske oborožene sile preprečujejo z napadi na ruska naftna in plinska pristanišča ter rafinerije vzdolž obal Baltskega in Črnega morja ter celo globoko znotraj “Rusije-Evrazije”.
Edino, kar manjka na sliki, je resna kriza, v katero je vpleten Tajvan, z vsemi njenimi posledicami v azijsko-pacifiški regiji in po vsem svetu. Toda tudi na tem prizorišču se želimo prepričati, da je najhujše malo verjetno, saj ima Kitajska komunistična partija druge težave, ki jih mora rešiti. Priročno sklicevanje na Sun Tzuja (»Zmaga brez boja«), kanoničnega avtorja, čigar razmišljanje naj bi bilo temelj velike kitajske strategije, služi pomirjanju, kar pa bi lahko prispevalo k najhujšemu. Bojimo se trenutka, ko nam bodo zagovorniki »titoizma« v francoskem slogu razložili, da se moramo s Pekingom sprijazniti. Morda po dogovoru s Teheranom? Tudi če to pomeni priznanje »pravice« (cestnine) prehoda skozi Hormuško ožino, ki bi jo bilo treba plačati? IRGC nas k temu že vabi.
Pomirimo se: to ni nova svetovna vojna, ampak velik del sveta je v vojni. V takšnem kontekstu se zahodne države soočajo z grožnjo geostrateške preobremenjenosti. Proti nasprotnemu vetru morajo ostati bistre glave in ohraniti tisto, kar je bistveno: ohranjanje minimalne ravni geopolitične enotnosti ter usklajevanje diplomatskih in strateških pristopov.
To pomeni, da ne vlagajo v iluzorno »koalicijo srednjih sil«, ki ne bi presegla stopnje diplomatskih manevrov na taktični ravni, temveč se izogibajo izkazovanju transatlantskih in znotrajevropskih nesoglasij, se ne ovirajo in iščejo načine in sredstva za delitev dela po starem svetu. Pravzaprav se moramo bati, da evropska enotnost ne bi preživela velikega razkola na Zahodu, kar bi ogrozilo Ukrajino, baltske države, Moldavijo in vzhodne meje Evrope, ki so že bile kršene v Donbasu in na Krimu.
Ne žrtvujmo tistega, kar je najpomembnejše, za iluzorno vlogo sopokrovitelja »globalnega juga«, pri čemer je antitrumpizem naša gonilna sila.
Prof. dr. Jean-Sylvestre Mongrenier, izredni profesor zgodovine in geografije ter raziskovalec na Francoskem inštitutu za geopolitiko (Univerza v Parizu VIII). Avtor več knjig, dela v okviru Inštituta Thomasa Mora na področju geopolitičnih in obrambnih vprašanj v Evropi. Njegova raziskovalna področja zajemajo baltsko-črnomorsko regijo, postsovjetsko Evrazijo in Sredozemlje.
