Prva delitev primorskega ozemlja se je zgodila na Versajski mirovni konferenci ob koncu 1. svetovne vojne, ko so zmagovalci risali črte po zemljevidu in na novo delili Evropo. Čeprav Amerika nikoli ni bila uradno vključena v zavezništvo kasnejših zmagovalcev vojne morije, pa so Američani kot udeleženci v vojni sodelovali na konferenci. Italija je zaradi prestopa na stran antante po vojni postavila svoje ozemeljske zahteve, ki so vključevale tudi Primorsko. Američani so skušali umiriti njihove apetite s predlogom Wilsonove linije, po kateri bi meja med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo potekala vzdolž navpične črte nad Reko, Kraljevina Jugoslavija pa bi tako vključevala Idrijo, Postojno, Senožeče bi postale obmejno mesto, in Podgrad v Ilirski Bistrici. Jugoslavija pa je pozneje mejo izpogajala šele z Rapalsko pogodbo, ki je ozemlje Italije potisnila globoko na slovensko narodno območje, zaradi česar so že dve leti kasneje fašistični teror občutili številčnejši Slovenci kot bi ga z uvedbo Wilsonove linije.
Dvajset let pozneje se je pričela nova morija svetovnih razsežnosti, Italija pa je zopet stavila na napačno karto in leta 1943 končala vojno kot poraženka. Predajo Italije zaveznikom sta podpisala Walter Bedell Smith in Giuseppe Castellano v kraju Cassibile na Siciliji, v tej predaji pa se je Italija tudi odpovedala Furlaniji – Julijski krajini, ki so jo kasneje s prodiranjem na sever zasedli zavezniki.
Pogajanja o zahodni meji Jugoslavije so potekala že med 2. svetovno vojno med Titom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom, najprej julija 1944, pozneje pa v Beogradu februarja 1945. Na zadnjem srečanju je feldmaršal Alexander izpostavil potrebo zavezniškega dostopa do Trsta za namene oskrbovanja zaveznikov pri prodiranju skozi Avstrijo. Tito se je strinjal z administracijo zavezniške vojaške oblasti v Furlaniji – Julijski krajini, ki jo je feldmaršal izpogajal na sestanku leta 1944 pod pogojem, da zavezniki priznajo predhodno vzpostavljene komunistične administrativne službe na območju. Feldmaršal Alexander se je strinjal in zagotovil Titu, da zavezniška vojaška oblast na območju ne bo ogrožala jugoslovanskih teritorialnih zahtev po Furlaniji – Julijski krajini na mirovnih pogajanjih. Zavezniki so kakršne koli odločitve glede razmejitve želeli prestaviti na mirovna pogajanja po zaključku spopadov v Evropi in podpisu predaje Nemčije.
Kljub zavezniškim obljubam pa je Tita poverjenik za zunanje zadeve Josip Smodlaka prepričal, da naj ne zaupa tujim obljubam, ne glede na to, s katere strani prihajajo, in naj se zanese zgolj na vojaške sposobnosti partizanov. V sledečih mesecih so se kljub Titovim obljubam zaveznikom pokazali indici, da si Jugoslavija želi priključiti krajino še pred mirovnimi pogajanji.
Tito arogantno prekršil dogovore, ki jih je sklenil na predhodnih srečanjih z Britanci
1. maja je Tito oznanil, da so partizani dosegli reko Sočo na italijanski strani ter okupirali Trst in Gorico. Le dan pozneje so Britanci oznanili, da so njihove novozelandske enote zavzele ti isti mesti. Partizansko poveljstvo je zaradi nasprotujoče izjave Britancev sporočilo, da bo imel vstop zaveznikov v Trst in Gorico “brez njihovega dovoljenja neljube posledice”. Lokalno partizansko vodstvo je Britance obtožilo kršenja dogovora med Titom in Alexandrom ter zahtevalo vzpostavitev komunistične oblasti na območju. Tito je na Britance celo naslovil uradno zahtevo po njihovem umiku na drugo stran reke Soče, s tem pa tudi uradno prekršil dogovor med njim in feldmaršalom Alexandrom. 26. aprila, kmalu po vstopu partizanov na območje krajine, je Borba, uradni jugoslovanski komunistični časopis, objavila, da je bila krajina s strani lokalnih komunističnih oblastnikov že priključena k Jugoslaviji ob kapitulaciji Italije, da je bila priključitev potrjena na Avnoju in “da je vstop partizanske vojske na območje zagotovilo, da bo nedavno priključeno ozemlje Furlanije – Julijske krajine tudi ostalo jugoslovansko”.
Članek si lahko v celoti preberete TUKAJ.
