Turki bližajo se že Butalam,
na Hrvaškem bijejo zvonovi,
streljajo čez Uno že s topovi,
prava paša za oči zijalam.
Skličejo Butalci starešine,
vladajo Butalam ki trenutno,
a vznemirjenje ni prav občutno,
eden pravi, vsaka stvar da mine.
Le Tepanjčani so srboriti
predlog dali, naj na mejo straže
se postavi, ker tako bo laže
Turke pravočasno še odkriti.
Nič Butalcem to se ne dopade,
je nevarno bojda za stražarje,
škoda tudi jim je za denarje,
predlog brž tepanjski s tem odpade.
Umnež zdaj butalski se oglási,
Sebastjan Pokljuški po imenu,
mož, ki služi svojemu namenu,
Sebastjan spregovori počasi.
»Tablo je na mejo nam nabiti,
Turkom vstop da tu je prepovedan,
potni list je namreč zapovedan,
s tem Butale zlahka bo rešiti.«
Vzklikajo na vso moč zdaj Butalci,
da Pokljuški spomenik zasluži,
saj Butalce v eno misel združi,
misel to, da pameti so talci.
