Seznam pripadnikov in sodelavcev KOS je treba gledati skozi prizmo zdajšnjega dogajanja v Sloveniji, kjer na državnih proslavah vihrajo zastave agresorske vojske, težnje po vzpostavitvi »vrednot« nekdanje Jugoslavije pa so v režimskih medijih vse bolj vidne.
Oddelek za zaščito naroda (kratica OZNA – Odjeljenje za zaštitu naroda) je bila varnostno-obveščevalna služba FLRJ. Oddelek je bil ustanovljen 13. maja 1944. Leta 1946 je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: nastala sta civilna UDBA (Uprava za državno varnost, Uprava državne bezbednosti) in vojaška protiobveščevalna služba KOS, ki je bila leta 1955 preoblikovana v OB (Organ za varnost, Organ bezbednosti), UDBA pa leta 1966 v SDB (Služba državne bezbednosti).
Cilj: oblast za vsako ceno
Režim še vedno deluje po preverjenih načinih, ki jih je jugoslovanski režim izpilil do potankosti in so med drugim zbrani v knjigi Romana Leljaka Predpisi o metodah in sredstvih dela Udbe in Kosa. V omenjeni knjigi je zbranih okoli 500 različnih pravil in podzakonskih aktov, ki so bili izdani od leta 1945 do leta 1990 in so bili podlaga za delovanje tajnih služb v rajnki Jugoslaviji. Avtor je v uvodu knjige zapisal, da je paradoksalno spoznanje, ki veje iz nje, prav gotovo dejstvo, da so se tako vojaške kot civilne tajne službe v Jugoslaviji povsem zavedale, da so njihove metode in sredstva delovanja protiustavni. Metode, ki so jih uporabljali, so zajemale odkrivanje, spremljanje, evidentiranje in dokumentiranje, analiziranje in preprečevanje dejavnosti tujih obveščevalnih služb, jugoslovanske sovražne emigracije, notranjega sovražnika in podobno. Sedanje tajne službe so še vedno zasnovane na boljševistično ideoloških temeljih. Na žalost, kar je najbolj zaskrbljujoče, njihovo delovanje usmerjajo tisti, ki so nekoč vodili Udbo in Organe varnosti JLA. Cilj je posvečeval sredstva. Cilj je bil oblast za vsako ceno, denar in moč, človek ni bil pomemben. To je bilo takrat. In danes?
Stanovanjski kompleks v Ilirski Bistrici, ki je naveden v pričujočem dokumentu.
O Ivanu Bizjaku
Če so bili seznami sodelavcev Udbe objavljeni, pa je teže najti, kdo so (bili) pripadniki in sodelavci KOS. Demokracija je pridobila seznam pripadnikov in sodelavcev KOS. Ivan Bizjak (1944), polkovnik KOS, iz Postojne, je najprej služboval v Vipavi, od tam je prišel v Postojno za načelnika varnostnih organov v brigadi. Za tem je postal pomočnik organov varnosti v diviziji, od koder je odšel v 9. korpus v Ljubljano, kjer je bil varnostni organ pri Aksentijeviću za VTO (vojno teritorialno oblast), ki naj bi prevzela vso dokumentacijo od občinskih organov za obrambo. Pred in med spopadom je zbiral podatke o TO in jih posredoval JLA. Kot lahko še izvemo iz pričujočega dokumenta, je Bizjak do zadnjega delal operativno, najverjetneje pa to počne še sedaj. Na območju Postojne se je največ družil z Milanom Burićem in s Hazimom Tahirovićem – oba pripadnika KOS. Kot pravi dokument, obstajajo podatki, da je za navedene naloge izkoriščal tudi svojega sina. Vmes je bil nekaj časa tudi organ varnosti na RSLO (Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, op. p.), kjer je bil ves čas v tesni zvezi z Mutićem, ki je bil varnostni organ starega RŠTO. Slednjega naj bi bil nasledil po njegovem odhodu, kar je komanda v Beogradu že odobrila, vendar je razvoj dogodkov to kasneje preprečil. Nazadnje naj bi bil služboval v Zagrebu pri polkovniku Kelečeviću.
V dokumentu še piše, da je Bizjak pri svojem delu ostal vedno vezan na območje južnoprimorske in severnoprimorske pokrajine ter da ima ogromno zvez med občani in uslužbenci v državni upravi ter v vodstvenih strukturah podjetij. To velja predvsem za koprsko, novogoriško, postojnsko in sežansko območje. Prav tako je poudarjeno, da je osebni prijatelj Dušana Moljka in Birse (nekdanja načelnika UNZ Koper), zveze je imel s Triparjem, ki je pripadnik državne varnosti (bil naj bi njegov sodelavec), sodelavce je imel tudi med cariniki. V Ljubljani naj bi se družil z zasebnim obrtnikom Vasiljevićem, bratom generala Vasiljevića, ki je bil v Upravi bezbednosti SSNO (Uprava država varnosti Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo) zadolžen za področje notranjega sovražnika. Poleg tega se je veliko družil z nekdanjim pripadnikom vojaške policije Rajkom Mehom, kasneje zaposlenim v specialni enoti Organov za notranje zadeve. Kot lahko beremo v dokumentu, je Bizjak večkrat prepričeval organe varnosti iz vrst TO o tem, da je politika jugoslovanskega vodstva in vojaškega vrha edina pravilna in da bo nedvomno zmagala.
Postojna je prestreljena s pripadniki in sodelavci KOS. Postojna je prestreljena s pripadniki in sodelavci KOS.
Poročen v družino pripadnikov VOS
Zanimiv je tudi podatek, da je Bizjakova žena zaposlena v VVZ v Postojni kot direktorica. V tem vrtcu je bilo zaposlenih še nekaj žena oficirjev, ki so bili pripadniki KOS oziroma so mu bili blizu, med njimi Burićeva žena. Prav tako je zanimiv podatek, da sta bila njegova tast in tašča med II. svetovno vojno pripadnika VOS, pokrivala sta idrijsko območje, iz česar sledi, da je imel Bizjak verjetno tudi na tem področju zanesljive pozicije. V predstavništvu podjetja Intereuropa v Sežani je največkrat sodeloval z Bogdanom Fonom, ki je opravljal tudi funkcijo predsednika IS SO Sežana. V istem podjetju je imel najverjetneje še druge pozicije, med katerimi sta bila vodilna Zdravko Strajnar iz Gorenj pri Divači (…) in Zvonimir Vojska iz Lokve … Bizjak je bil med drugim bil dober znanec Milana Plešača (nekdanji šef KOS), kateremu je dal po končani agresiji v uporabo svoje stanovanje.
Milan Burić
Milan Burić (BiH), kapetan I. stopnje, načelnik KOS v mehanizirani brigadi v Postojni, je bil po podatkih iz dokumenta, ki ga je pridobilo uredništvo, v času osamosvajanja obveščevalno izjemno aktiven in je vas čas zbiral podatke o aktivnostih in položajih slovenskih obrambnih silah. Izvemo, da je sicer odšel iz Slovenije z JA, a se je občasno vračal v Postojno, kjer je še vedno živela njegova družina. Kot pravi dokument, je bil Burić izjemno nevaren in agresiven, to pa je zahteval tudi od svojih podrejenih (Momčilo Marjanović, Radomir Živadinović »Žika«). Pri izbiri sodelavcev se je zanašal na lastno presojo in je gradil mrežo svojih znancev, ki pa jih ni nikoli nikomur poimensko omenjal. Po odhodu iz Slovenije je bil v službi v JA, kjer je delal kot vojaški tožilec nekje na območju Beograda.
Burić je bil v času vojne v Sloveniji eden najbolj zloglasnih kosovcev na območju Notranjske in obeh primorskih pokrajin. Čeprav je imel »prijatelje« skoraj v vsaki gostilni, jih je imel največ v Vipavski dolini, kjer je bil njegov zanesljivi sodelavec tudi njegov mehanik in avtoličar Marjan Batić iz Ajdovščine.
Od Kaltaka do Tahirovića
Kaltak, major KOS, stanujoč v Postojni, je bil pomočnik načelnika KOS v reškem korpusu. Med vojno je prišel pomagat v Ilirsko Bistrico kapetanu Zajcu. Za starešinami, ki so prestopili, je osebno izdal tiralice (Grošelj in drugi). Odšel je iz JA in se potem zaposlil v Nemčiji, a se je po podatkih dokumenta vračal v Postojno.
Hazim (Ale) Tahirović (BiH), musliman, starejši vodnik KOS, je na lastno željo zapustil službo v JA. Potem je odšel v Nemčijo, kjer je bil zaposlen kot kuhar. Pred in med spopadom ter po njem je Tahirović zbiral informacije o položajih in aktivnostih slovenskih obrambnih sil. Dokument še razkriva, da je Tahirović skupaj s kapetanom Živadinovićem zbiral podatke o tajnih skladiščih TO v rajonu SO Postojna. Skupaj s polkovnikom KOS Ivanom Bizjakom je zbiral podatke o organiziranosti Narodne zaščite v tistem delu pokrajine. Med agresijo je za njim kot dobrim operativcem KOS izginila vsaka sled. Kot pravi dokument, naj bi bil po nekaterih podatkih sodeloval v bojih na Gorenjskem (Trzin), kjer naj bi ga bili tudi ujeli. Po odhodu JA iz Slovenije je odšel k sorodniku v Nemčijo in se tam povezal s polkovnikom KOS Ivanom Bizjakom. Po vrnitvi iz Nemčije se je znova nastanil v Postojni.
Pripadniki in sodelavci KOS imajo stanovanja tudi v Ljubljani.Pripadniki in sodelavci KOS imajo stanovanja tudi v Ljubljani.
Zajc in Živadinović
Darko Zajc, kapetan KOS, s prebivališčem v Ilirski Bistrici, je bil med spopadom najbolj aktiven na območju Ilirske Bistrice. Kot pravi dokument, je bil po prepričanju ekstremen Srb. Iz Slovenije je odšel z JA najprej na Reko, pozneje v Črno goro. Ko je leta 1992 zapustil JA, se je vrnil v Slovenijo. Iz dokumenta je razvidno, da je (lažno) kategorično zanikal sodelovanje operativcev KOS med vojno na območju Ilirske Bistrice, čeprav so ga videli z Burićem in Kaltakom v Burićevem službenem golfu s ponarejenimi registrskimi tablicami.
Radomir (Stanislav) Živadinović »Žika«, art. major JA, pripadnik KOS, je bil po poročanju pričujočega dokumenta izrazit srbofil, protislovensko usmerjen in je veliko pripomogel k načrtovanju in izvajanju operacij JA na tem območju.
Avdić, Holc in Klarić
Junuz Avdić iz Kopra je bil pred upokojitvijo aktiven oficir KOS, po upokojitvi pa se je zaposlil v Turistično-hotelskem podjetju Casinò v Portorožu kot šef varnostne službe. V Casinóju je delal še naprej za varnostno službo takratne 9. armade oziroma za njihovo kontraobveščevalno skupino (KOG), konkretno z majorjem Darjem Klarićem iz KOG. Kot piše v dokumentu, je (bila) kamuflaža v Casinóju za organiziranje sestankov pa še za kaj več kot odlična. V tem okviru je Avdić sodeloval tudi s takratno SDV. V času okrog »zapletov s Slovenijo« se je dokončno upokojil.
Jože Holc je bil eden glavnih operativcev KOS 9. armade, piše v dokumentu. Delal je v KOG, zadnji dve leti pa je bil načelnik varnostnega organa nekdanjega RŠTO.
Darjo Klarić, major KOS, stanujoč v Ljubljani, je »pokrival« zahodne države. Na zvezi je imel tudi Avdića in Ličerja.
Ime Milana Aksentijevića, upokojenega generala JA, se omenja v povezavi z Ivanom Bizjakom.Ime Milana Aksentijevića, upokojenega generala JA, se omenja v povezavi z Ivanom Bizjakom.
Viri in simpatizerji KOS:
Seznam vsebuje tudi vire in simpatizerje KOS ter osebe, ki so z njimi imele pogoste stike.
Ivan Bergoč je bil po podatkih iz dokumenta evidentirani sodelavec KOS in na zvezi z Darkom Zajcem iz Ilirske Bistrice. Prav tako je (bil) dober prijatelj generala Čada in polkovnika Hodalja. Ugotovljeno je bilo, da ni bil na strani TO, kar dokazuje njegova predvojna angažiranost pri sestavljanju evidenc vojaških obveznikov, saj je sam hodil po vaseh v okolici Ilirske Bistrice in zapisoval, kdo naj bi odšel na služenje vojaškega roka v JA, vendar se ne ve točno, komu je te podatke posredoval. Po podatkih iz dokumenta se je Bergoč na avtobusni postaji v Ilirski Bistrici večkrat srečal z nekdanjimi oficirji JA Janičijevićem, Janusom Jašarevskim, Ratkom Petrovićem, Petrom Nikolićem, Josipom Čanadijem, Petrom Majdovcem in Mirkom Ristovićem. Omeniti je treba, da je Ivan Bergoč delal na PTT in s svojim zasebnim podjetjem kot posrednik sodeloval pri graditvi notranjega telefonskega omrežja za posebne potrebe, dela pa je izvedel podjetnik Jure Pintac z Reke.
Potić in Stanković
Čedomir (Nenad) Potić, Srb iz Makedonije, podpolkovnik, stanujoč v Postojni, je podal prošnjo za odpust iz JA dne 20. 8. 1991. Že pred agresijo je sodeloval v akcijah iskanja dokumentacije o vojaških obveznikih ter zbiranja podatkov TO in policiji. Kot piše v dokumentu, je z istimi aktivnostmi nadaljeval tudi med agresijo in po njej. Družil se je z organi KOS Tahirovićem in Burićem. Kot še pravi dokument, je odgovoren za nezakonito dodelitev vojaških stanovanj v Postojni in Ljubljani, sam pa si je v času vojne za Slovenijo urejal stanovanjske zadeve v zasebnem stanovanju v Kidričevem naselju v Postojni.
Miodrag Stanković, major, stanujoč v Ljubljani. Stanovanje (…) je dobil pred odhodom armade na intervencijo podpolkovnika Nedovića, organa KOS in kap. I. razr. Mladena Simića – pravnika v poveljstvu 14. korpusa. Svoje stanovanje v Postojni je kot član stanovanjske komisije dodelil svojem sinu. Slovenijo je zapustil z JA in je bil do 25. januarja 1992 v svoji enoti BiH. Potem se je upokojil. Za časa vojne za Slovenijo in po njej je kot član stanovanjske komisije podeljeval stanovanja v Postojni izključno osebam, ki so bile prosrbsko orientirane, in osebam, ki so po nasvetu organov KOS zaslužne, da se jim dodeli stanovanje.
Drobnjak in Ličer
Milan Drobnjak, državljan Republike Hrvaške, upokojeni carinik, stanujoč v Sežani, je bil po podatkih dokumenta v Sežani ustanovitelj Gibanja za Jugoslavijo. Družil se je s pripadniki KOS (Milanom Plečasom) kakor tudi z drugimi oficirji JA. Kot piše v dokumentu, je po prenehanju vožnje vlakov iz Republike Srbije postal čuvaj prostorov nekdanjih poštarjev iz Beograda na železniški postaji. Hranil je vse ključe stanovanj nekdanjih carinikov srbske narodnosti, ki so zapustili območje Republike Slovenije, vendar pa so se občasno vračali. Z njimi je tudi zelo pogosto v stiku predvsem iz hotela Tabor, kjer mu pomaga tudi šef tega hotela Žarko Makivić.
Benjamin Ličer, stanujoč v Sečovljah, je bil po podatkih iz dokumenta zaposlen kot upravnik Obalnega letalskega centra Portorož. Imenovani je nečak (pokojnega) takrat upokojenega polkovnika KOS Marjana Kranjca. Na zvezi ga je imel kapetan I. r. Darjo Klarić, ki je v okviru KOG 9. armade pokrival obveščevalne službe zahodnih držav. Po nekaterih podatkih je Ličer večkrat kontaktiral z vojaškimi osebami na letališču Ronke, o čemer je poročala takratna SDV, vendar naj tega ne bi bil poročal »šefom«. Zaradi urejanja zadev z letali je Ličer večkrat potoval v Beograd, kjer je imel dobre zveze zlasti z osebami, pristojnimi za letalstvo in zračni promet (pozna se tudi z generalom Tusom).
Ivan Bergoč je (bil) dober prijatelj generala Marjana Čada. Ivan Bergoč je (bil) dober prijatelj generala Marjana Čada.
Malnar, Milevski in Radman
Pri Ivanu Malnarju, sodelavcu KOS, so se zbirali vsi od Plečasa, Tahirovića, Ilije Renčića iz Ajdovščine, Ivana Bizjaka in drugih. Bil je Bizjakov rezervni organ varnosti, piše v dokumentu.
Krste Milevski, zdravnik, ima po podatkih iz dokumenta več zasebnih ordinacij v Postojni, Ilirski Bistrici in na Reki. Pred tem je bil oficir – sodelavec KOS. Sodeloval je z Bizjakom, Burićem in Plečasom ter Armidemom Novakom.
Zvonko Radman, upokojeni polkovnik JA, je, kot piše v pričujočem dokumentu, služboval po različnih krajih v Republiki Sloveniji (bil je komandant vojašnice v Ilirski Bistrici), zatem je bil vojaški ataše na Poljskem, nazadnje pa je bil zaposlen v štabu v Beogradu, kjer je delal vse do upokojitve. Njegova žena je bila zaposlena na Zveznem izvršnem svetu v Beogradu.
Se nadaljuje …
Seznam pripadnikov in sodelavcev KOS je daljši, zato bomo v bližnji prihodnosti nadaljevali z objavo. Vse skupaj je treba gledati skozi prizmo zdajšnjega dogajanja v Sloveniji, kjer na državnih proslavah vidimo zastave agresorske vojske. Saj veste, kaj je leta 1988 govoril partijski šef Milan Kučan, ki še danes ‘hara’ po državi: »Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo.« (Nekdanje) strukture KOS pa mu k temu pomagajo.
(Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.)
