Piše: Gašper Blažič
Ljudje imamo to neprijetno lastnost, da gremo – za razliko od oslov – večkrat na led. In celo takrat, ko se nam led vdre, skušamo to čim prej pozabiti. Gre za neprijeten spomin, ki ga potisnemo nekam v kot. To velja tudi za škandale, ki ob izbruhu delujejo skoraj »šampanjsko« – ker se pač močno zapenijo, po preteku nekega časa pa izgubijo mehurčke in postanejo nezanimivi. Potisnemo jih v pozabo. To je mogoče razložiti psihološko: sčasoma dražljaj, ki ga prinaša neka afera, nekako splahni, se umakne drugim. Na »stezicah, ki so včasih bile«, zraste »grmovje«, kot pravi stara koroška ljudska pesem.
Koliko od vas, drage bralke in bralci, se še spomni t. i. garažne afere? Mlajše generacije bodo zdajle debelo gledale, zakaj to sprašujem. Od afere je namreč minilo 16 let. Toda napad istih psov (treh od štirih bulmastifov), ki so v garaži do smrti zgrizli zdravnika, se je zgodil že precej let prej. Konkreten državljan ima zaradi tega doživljenjske posledice. Pse bi morali takrat uspavati. Vendar jih niso. Vrnili so jih dediču lastnice, temu istemu zdravniku (no, rodil se je kot ženska). Zaradi dejstva, da pri nas očitno obstajata dve pravni državi. Zaradi dobrih političnih zvez. To se mu je krvavo maščevalo. Psi, ki jih je dobil nazaj, so postali njegovi rablji. In šele takrat je na dan prišla resnica o tem, da so bile živali spolno zlorabljene in da je bil to razlog njihovega agresivnega vedenja že prej. Neznane tretje osebe – govorilo se je o znanem odvetniku s politično protekcijo –, ki naj bi bila navzoča na samem kraju zdravnikove smrti, nikoli niso našli. Niti iskali je niso. Zato pa so iskali policista, ki je menda fotografiral truplo in je posnetek zaokrožil naokoli. In tožilko, ki naj bi zlorabila položaj, a je pregon nato zastaral. To je podoba Slovenije kot pravne države.
Je mar čudno, da so se potem zgodile še stvari, v katerih so storilci to počeli v zavesti, da so politično dobro pokriti in se jim nič ne more zgoditi? Primer Fotopub je še dokaj svež. Zgodil se je na začetku mandata sedanje vlade. Verjetno še danes ne bi vedeli zanj, če se ne bi takrat oglasile žrtve, ki jih je, priklenjene za radiator, zlorabljal dvojec, ki je imitiral Epsteina. Prvi član dvojice je naredil samomor, drugi pa je na begu. In šele pred kratkim so mu kakor po čudežu vročili obtožnico. Kar se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi na Demokraciji spet odprli dosjeja Fotopub in si nakopali tožbo s strani Aste Vrečko. In če ne bi na sceno stopil »Nepridiprav«, ki ni politik, ampak nekdo, ki mu je povsem vseeno, kaj se bo z njim zgodilo. Za razliko od Smodeja, ki so ga iskali skoraj eno leto, da so mu vendarle vročili obtožnico, so Aleksandra Repića aretirali na letališču, javnosti pa so nato razlagali, koliko orožja in droge so našli pri njem. Ter da je izsiljeval nekoga, ki si ga policija očitno ne upa preiskovati. Ko namreč institucije, ki bi morale skrbeti za vladavino prava, odpovedo, ljudje kaj hitro radi vzamemo pravico v svoje roke. In to je slabo. To je namreč nezaupnica (nedelujoči) pravni državi, v kateri je določen krog ljudi zaščiten pred pregonom. In lahko dela, kar se mu zahoče.
Naj tudi 22. marca zadoni Cankarjev stavek, ki ga je leta 1988 citiral Ivan Borštner: »Jaz, bratje, pa vem za domovino!«
Skrajni čas je, da tovrstnemu pajdaškemu lomastenju po naši državi naredimo konec. 22. marec bo priložnost za to. In ne pozabite, da tisti, ki branijo svoje oblastne pozicije, ne bodo odnehali s tem vse do bridkega konca. Pripravljeni bodo teptati pravila igre na vsakem koraku. Tudi zato moramo masovno na volitve. In njihov potek tudi kontrolirati. Prišel je namreč čas, ko ni več časa, kot je nekoč zapisal pesnik Dane Zajc. Treba bo očistiti grmovje na stezicah, progresivistični eliti pa zaračunati vse za nazaj. Ali kot je nekoč zapisal Ivan Cankar: »Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.«
