Piše: G. B. (Blagovest.si)
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Pripoved o Jezusovem postenju v puščavi ter o treh vrstah skušnjav, ki mu jih ponudi hudič, je zelo značilna za prvo postno nedeljo. Temeljna resnica tega odlomka se skriva v tem, da je Jezus kot človek sestopil z božjega prestola. Vzel je nase vse, kar je lastno ljudem, razen greha.
Pripoved evangelista Mateja se morda začne nekoliko neobičajno. Poroča o tem, da (Sveti) Duh odvede Jezusa v puščavo z namenom, da bi ga hudič skušal. Nenavadno. Puščava je po naravi sicer res prostor, kjer domujejo tudi nevarne živali (divje zveri, kače). A očitno se Jezus želi na začetku svojega javnega delovanja soočiti z največjim sovražnikom, to je satanom. Torej zapeljivcem, tožnikom, očetom laži. To je preizkus Jezusove poslušnosti Očetu. Satan je sam po sebi kot ustvarjeno bitje odpadel od Boga s svobodno odločitvijo, da ne želi služiti. Predstavlja torej obratno od božjega kraljestva, namreč svet brez Boga.
Več TUKAJ.
