Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Ljubi Slovenci, govori vam vaš Ivan — tisti, ki je prodajal knjige, ne iluzij; ki je nosil srce na dlani, ne napisan govor v žepu. Če bi danes stopil na Trg republike, bi me najprej vprašali za članstvo v stranki, potem za mnenje, in šele nato za resnico.
V času, ko smo verjeli, da je politika služenje, ne storitev z DDV-jem, smo mislili, da se bo narod enkrat naučil ločiti med kmetom in kombajnom. Danes pa imamo toliko kombajnov, da žita sploh ne opazimo več.
Če bi bil še med vami, bi stal na prikolici, kot nekoč, in vprašal:
“Ljubi Slovenci, a ste res hoteli državo ali samo bolj udobno čakalnico?”
Poglejte današnji parlament — zgradbo, ki naj bi bila tempelj demokracije, a je postala coworking prostor za politične startupe. Vsak ima svojo “platformo”, svojo “vizijo”, svojo “strategijo”, le resnica nima več stalnega naslova.
Na eni strani imamo tehnokrate, ki govorijo o “optimizaciji procesov”, kot da je država Excelova tabela, kjer lahko izbrišeš minus s pritiskom na Delete. Na drugi strani imamo revolucionarje, ki še vedno iščejo zid, na katerega bi obesili odgovornost — čeprav so zidovi že dolgo izolirani s peno lastnih privilegijev.
Ljubi Slovenci,
če bi danes kandidiral, bi me vprašali:
“Gospod Kramberger, kakšen je vaš program?”
Program? Program je preprost:
– Da kmet ne bo filozofiral o subvencijah, ampak oral.
– Da minister ne bo influenser, ampak odgovoren.
– Da predsednik vlade ne bo PR-projekt, ampak Človek.
Včasih so rekli, da sem čuden. Danes bi me označili za “nebrandiranega”. Ker danes brez logotipa nisi človek — si zgolj državljan.
In glejte ironijo:
Narod, ki je nekoč stal v vrstah za kruh, danes stoji v vrstah za razlago, kdo je kriv. In vsak politik vam bo povedal isto: “Nisem jaz.” V Sloveniji je odgovornost postala kolektivna kot potica — vsi jo pečejo, nihče je ne razreže.
Ljubi Slovenci,
če bi danes prišel med vas, bi vam rekel:
Največja stranka v tej državi ni leva, desna ali sredinska. Največja stranka je Stranka Utrujenih. To so ljudje, ki so siti obljub, siti afer, siti večnih “novih obrazov”, ki so bolj rabljeni kot avtomobili na obvoznici.
Politika se je spremenila v talent show. Vsake štiri leta nova sezona, nova žirija, isti scenarij. Zmagovalec dobi mandat, poraženec podcast.
A veste, kaj je najhuje?
Da smo začeli verjeti, da je to normalno.
Ljubi Slovenci,
jaz sem bil znan po tem, da sem govoril preprosto. Preprosto bom tudi zdaj:
Država ni plen. Država ni bankomat. Država ni Instagram profil z lepimi filtri in grdo realnostjo. Država je odgovornost. In če je ne nosiš, te nosi ona — kot dolg, kot razočaranje, kot tiho izseljevanje mladih.
Če bi danes stal na prikolici, bi vam rekel:
Ne iščite rešiteljev. Iščite poštenost.
Ne iščite popolnih ljudi. Iščite pogumne.
In ko vam nekdo reče, da je vse pod nadzorom — primite se za denarnico.
Ljubi Slovenci,
če sem bil nekoč norček s knjigo v roki, potem naj bom danes norček z ogledalom. Ker to je tisto, česar se politika najbolj boji — da ji nekdo nastavi ogledalo, v katerem ni filtrov.
In če me vprašate, kaj bi naredil drugače?
Stal bi med ljudmi. Ne nad njimi.
Govoril bi z njimi. Ne o njih.
In ko bi naredil napako, bi rekel: “Kriv sem.”
Ker v tej državi je to danes najbolj radikalna izjava.
Ljubi Slovenci —
če že ne moremo imeti popolne politike, imejmo vsaj malo več hrbtenice. Ker narod brez hrbtenice je samo množica. In množica je najlažje vodljiva valuta.
Vaš Ivan.
S prikolice. Brez filtra.
Pa srčen pozdrav vsem, ki boste to prebrali in pogledali v nebo.
