Piše: Metod Berlec
S prof. dr. Jernejem Zupančičem smo govorili o slovenskih manjšinah v sosednjih državah, romski problematiki, demografiji in aktualnem ter turbulentnem mednarodnem dogajanju.
Gospod Zupančič, kot geograf ste strokovnjak za manjšinsko problematiko. Svoje glavne ugotovitve ste strnili v knjigi »Slovenske manjšine v sosednjih državah«. Veliko ste se v preteklosti ukvarjali z ugotavljanjem številčnosti posamezne manjšine. Kako je s številčnostjo slovenske manjšine v Avstriji, v Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem?
Za določanje številčnosti manjšin imamo dve možnosti: statistične podatke in ocene. Vsaka od teh možnosti ima svoje zakonitosti, prednosti in slabosti. Zares točnega števila pa ne moremo ugotoviti. Popisi imajo številne hibe, poleg tega pa jih večina držav zaradi uvedbe registracijskih popisov in drugih metod ne izvaja več, sploh pa ne po kategorijah jezika, etnične pripadnosti in veroizpovedi. Raziskovalci se zato zanašamo predvsem na ocene, največ na podlagi rabe in znanja jezika.
Pri čemer so ocene prej ohlapne …
Od … do, a vseeno najbliže realnosti. To je treba imeti pred očmi, preden govorimo o številkah. Sicer pa je tako: za Italijo se ocenjuje številčnost slovenske skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini okoli 80.000 (nekateri tudi do 100.000), v Avstriji na južnem Koroškem in Štajerskem okrog 45.000, v Porabju na Madžarskem med 2.500 in 3.000, na Hrvaškem pa okrog 20.000. Poleg tega zaradi starejših in novejših selitev v različne predele severne Italije in v Rim, zlasti pa v velika mesta, tam številčnost verjetno presega 10.000, v Avstriji pa 15.000. Tudi na Madžarskem so se zaradi nasilnih preselitev iz Porabja v notranje dele države, pozneje pa zaradi selitev iz podeželja v mesto oblikovale skupnosti v urbanih območjih, katerih številčnost verjetno presega 3.000 oseb.
Kaj pa Hrvaška?
Za Hrvaško takih ocen ni, ker je večina slovenskega življa dejansko potomcev priseljencev v to državo ter njihovih potomcev. Mesta Reka, Pulj, Zagreb, Split in Varaždin so bila privlačna jedra priseljevanja, podobno kot so bili Dunaj, Gradec in Predarlska (Vorarlberg) v Avstriji ali Milano in Torino v Italiji. V obmejnih predelih Istre in v Gorskem Kotarju pa so Slovence dokazovali pretekli popisi že pred obdobjem habsburške monarhije.
Ali opažate, da se odnos matične države Republike Slovenije do manjšin spreminja, in če da, v katero smer?
Slovenija ima po ustavnih določilih, zakonodaji in institucijah po mojem primerno organizirano sistemsko skrb za manjšine. Vendar so to okviri, politike pa je treba izvajati sproti in prilagojeno tudi spreminjajočim se situacijam. Manjšine potrebujejo v odnosu do države matičnega naroda predvsem dve stvari: stalen stik in pozornost s strani predstavnikov institucij na različnih področjih življenja in v domačem (slovenskem) okolju ustrezno demonstracijo skrbi za razvoj slovenske identitete. Pripadniki manjšin morajo čutiti, da je Slovenija skrbna do lastnega jezika, kulture in identitete; mora biti na neke načine sidrišče tudi za manjšine.
Se naša država premalo posveča odnosom s sosednjimi državami?
Če se Slovenija premalo posveča odnosom s sosednjimi državami, s tem prepušča tudi manjšine določenim pritiskom v njihovih okoljih. Niti najmanj ne obstruiram ambicioznosti slovenske zunanje politike, a videti je, da so nas nekateri problemi, na primer v Palestini, angažirali bolj kot pa skrb za manjšine v sosedstvu. Lahko verjamem, da komu morda zaradi ideološkega klišeja premierka sosednje Italije ni pogodu. A to je stvar Italije, naša dolžnost do manjšine pa bi bila, da imamo z Italijo (ker je veliko odprtih, tudi zelo ambicioznih vprašanj) čim boljše odnose. Enako z Avstrijo. Odnos do slovenske manjšine v teh dveh sosednjih državah je osupljivo podoben, ne glede na to, katera struja je na oblasti. Do manjšin vodijo vedno manj naklonjeno politiko. Sem in tja so tudi izjeme, kot na primer sedanji koroški deželni glavar. Večinoma pa so te politike in pritiski (sedaj mnogo bolj subtilni, prikriti) stvar medetnične konkurence ali pa, če hočete drugače, državnih nacionalizmov, lepo oblečenih v prijazno evropsko monduro. Tako pa se ustvarja vtis, da naše politične garniture lepo čakajo na naslednjo, boljšo, prijaznejšo ali ne vem kakšno garnituro. S tem izgubljamo čas, manjšina pa članstvo, obenem pa v širšem evropskem prostoru demonstriramo upogljivo servilnost. Manjšine so dostikrat prepuščene lastni iznajdljivosti in trpežnosti. Seveda so same oblikovale mehanizme etničnega preživetja, a ne brez žrtev. Sicer je na splošno treba reči, da se z asimilacijo soočajo vse evropske manjšine; to je skoraj neka konstanta.
Domnevam, da drugi sklop lahko izvaja Slovenija doma?
Drži. Kako skrbimo za jezik, za kulturni razvoj, za ustvarjalno, varno in tolerantno okolje, kako se domači akterji sporazumevajo med seboj za dosego skupnih slovenskih interesov in kako rešujemo probleme preteklosti in kako konstruiramo bodočnost. Tu pa smo kot državna skupnost (nacija) precej šibki. Če na primer univerze razmeroma lahkotno razmišljajo o prednostih angleščine pri izvajanju študijskega procesa (odvisno od sestave študentov, med katerimi so tudi tujci), če se ob obstoju sistema učenja slovenščine za priseljene lahkotno potegujemo za rabo tujega jezika in če se ob vsaki priložnosti jezikovno prilagodimo tistim, ki bi sicer morali znati slovensko, s tem demonstriramo, da nam materinščina kot državni, uradni jezik v dnevni rabi (kot javni jezik) ni tako pomembna. Manjšinci imajo s tem na dlani servirano, da slovenščine kot poglavitnega (a ne edinega!) elementa narodne pripadnosti v resnici ne cenimo in bomo, če bo treba, tudi z njimi rade volje govorili nemško, italijansko, hrvaško ali pač v »lingua franca english«. To niti najmanj ne ovira učenja in rabe tujih jezikov; to je naša konkurenčna prednost v globaliziranih odnosih in prav manjšinci to zelo dobro demonstrirajo. Vendar – spoštujmo sebe in svoje ter dajmo manjšinam vedeti, da cenimo njihovo znanje in skrb za jezik, tudi če je narečno in celo gramatično včasih malo drugačen.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
