Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Ko gre za denar državljanov, se ministrstvo za finance Klemna Boštjančiča (Svoboda) rado skrije za kratice, ki zvenijo kot šifra za jedrski napad. Enotni zakladniški račun (EZR), v Spletnem časopisu sem razkril, da je zdravstvena zavarovalnica tja poslala 140 milijonov evrov lani zbranih prispevkov za dolgotrajno oskrbo, ki jih niso porabili, je “veliki bazen”, kjer se meša rezerva za vse mogoče.
Po novem je tam tudi denar za dolgotrajno oskrbo. Ministrstvo za finance (MF) je v odzivu na moje razkritje o teh 140 milijonih evrov, ki so končali v državni zakladnici, da bi ta bila bolj likvidna, postreglo s številko, ki bi nas morala pomiriti, a nas mora dejansko skrbeti: 4.082.500.000 evrov.
Iz demantija MF: “Stanje prostih denarnih sredstev državnega proračuna v EUR valuti na dan 27.1. 2026 znaša 4.082,5 mio EUR. Kratkoročna vezana depozita s strani ZZZS v okviru EZR države, v skupni višini 140 mio EUR, ne rešujeta likvidnosti EZR države in niti likvidnosti državnega proračuna kot navaja članek”
Štiri milijarde “prostih sredstev” ima država danes na voljo, trdijo iz vlade. Dodatnih 140 milijonov evrov, ki jih lani niso uspeli porabiti za dolgotrajno oskrbo, sploh ne potrebujejo, so zagotovili. Na posebnem računu ministrstva za finance so le, da jih “plemenitijo”. Na moje vprašanje, kako točno denar “plemenitijo”, doslej še niso odgovorili. Je pa dobro opozoriti, da s prispevki, ki jih od pokojnin trgajo vsem upokojencem, nameravajo po lastnih napovedih na letni ravni zbrati okoli 70 milijonov evrov. Lani so od vseh ljudi prispevek zbirali pol leta, upokojencem so torej pobrali 35 milijonov, na koncu leta pa jim je ostalo 140 milijonov viška. Za dve leti plačil vseh upokojencev.
Povrhu so to, kar so torej brez vsake potrebe vzeli upokojencem, zaposlenim in podjetjem, naložili na poseben račun za likvidnost proračuna, kjer pa denarja, kot trdijo, ne potrebujejo, ker imajo velikanski višek. To sami trdijo.
Prva dilema: Zakaj sploh zbiramo prispevek, če denarja ne potrebujemo?
Če drži trditev MF, da teh 140 milijonov “ne rešuje likvidnosti države”, ker se ta že tako ali tako koplje v milijardnih presežkih, se postavi logično vprašanje: Zakaj smo ljudem in podjetjem sploh začeli trgati prispevek za dolgotrajno oskrbo? Denimo, upokojencem. Trenutno imajo viška za dve leti njihovih prispevkov. Če sistem na terenu še ne deluje (in vsi vemo, da ne), denarja pa država za likvidnost tudi ne potrebuje, je bilo prezgodnje zbiranje prispevkov povsem nepotreben šok za gospodarstvo. Država je dejansko izvedla prisilno posojilo, za katero trdi, da ga sploh ni potrebovala. To ni modro upravljanje, ampak birokratski sadizem.
Druga dilema: “Plemenitenje” ali ležanje v hladilniku?
MF trdi, da se 140 milijonov “plemeniti”. Pustimo ob strani dejstvo, da bi se ta denar veliko bolje “plemenitil” v podjetjih, ki bi ustvarjala nova delovna mesta, ali v denarnicah upokojencev, ki bi si privoščili boljšo oskrbo. Ključni problem je drugje: denar ZZZS je v okviru EZR dejansko le računovodska postavka. Ko MF pravi, da proračun s temi sredstvi “ne more razpolagati”, govorijo le pol resnice. V okviru sistema EZR se vsa prosta sredstva (tudi tista “strogo namenska”) uporabljajo za skupno likvidnostno upravljanje. Če ima država na enem računu 140 milijonov evrov več, ji je za toliko manj treba izdati zakladnih menic ali najeti dragih kreditov. Trditev, da to “ne rešuje likvidnosti”, je zavajajoča – morda je ne rešuje v celoti, zagotovo pa jo izboljšuje.
Tretja dilema: Resnica Luke Mesca in demanti financerjev
Minister Luka Mesec, pa tudi premier Robert Golob, javnost prepričujeta, da se denar za dolgotrajno oskrbo porablja izključno namensko. MF pa v svojem demantiju posredno priznava, da se denar ne porablja, ampak veže. To je velika razlika. Namenska poraba bi pomenila več negovalcev, krajše vrste za domove in pomoč na domu. “Vezava sredstev” pa pomeni le, da številke na nekem zaslonu rastejo, medtem ko ljudje na terenu ostajajo brez obljubljene oskrbe. Če povzamemo: država nam je vzela denar za storitev, ki je še ni. Zdaj nam pravi, da tega denarja sploh ne potrebuje, ker ima v kleti še štiri milijarde evrov. Medtem ko se ti milijoni v zakladnici “plemenitijo” z obrestmi, ki jih žre inflacija, slovenski upokojenci še vedno čakajo na tisto, kar so plačali. To ni “namenska poraba”. To je računovodska gimnastika, ki bi ji zaploskal še kakšen propadli socialistični planer. Edina prava dolgotrajna oskrba, ki smo ji priča, je oskrba državnega proračuna iz žepov državljanov, ki plačujejo, kar proračun celo ne rabi.
Pri analizi dogajanja in pisanju članka sem si pomagal s AI Gemini (google)
