Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste že kdaj zasledili ljudsko frazo, da nekomu »kuzla skače v rit«. Označevala naj bi nekoga, ki se znajde v težavnem položaju, a vedno sem jo razumel nekoliko bolj specifično: da se znajdeš v položaju, ko se vedno bolj mudi, časa za neko dolgoročno strategijo pa ni več. In kaj tedaj sledi? Zasilne rešitve, triki, prevare, ki pa dejansko ne prinesejo nobene koristi, ampak povzročijo le novo škodo.
Nedavno sem v kolumni Iracionalni bunkerski »desperanto« Roberta Goloba orisal delovanje predsednika vlade oziroma predvsem njegovo govorico, ki z bližino volitev vse bolj pridobiva na agresivnosti. Toda dogajanje dobiva novo dimenzijo. V stiski ni le koalicija ter vodja vlade, pač pa tudi njegovi botri, ki so ugotovili, da so tokrat stavili na napačnega konja, vendar ne morejo ničesar več spremeniti. Zato se poslužujejo rešilnih bilk, ki bi vsaj nekoliko pomagale omiliti katastrofo. Takšen primer je denimo nova faza davkoplačevalsko financiranega »maketarstva«: posebna informacijska kampanja, ki jo bomo plačevali vsi, bo v desetih dneh prikazala vse dosežke dosedanje vlade. Kar naj bi pomenilo, da je na volitvah vredno podpreti nadaljevanje tega, kar nam vlada danes. Pa magari s kakšno dopolnilno »prikolico« pod vodstvom nekdanjega policista, ki se sedaj brati z mafijci.
A propos: takšen atentat na davkoplačevalce, kot ga je izvedla Golobova oblast prav s tem razpisom za »informiranje« prebivalstva (kako čudno kardeljansko se to sliši, mar ne?), je doslej morda uspešno izvedel Slobodan Milošević in sicer v začetku leta 1991, torej zelo kmalu po slovenskem plebiscitu, ko je uvidel, da nima več kaj izgubiti in da edina jugoslovanska republika, ki ne meji na Srbijo, odhaja stran, hitro poskrbel za razbojniški vdor v Narodno banko Jugoslavijo in njeno primarno emisijo. Ker je bojda potreboval denar za zvišanje plač in pokojnin v Srbiji. Iz enakega razloga kot to sedaj počnejo Golob, Matjaž Han, Asta Vrečko, Luka Mesec, itd. Si predstavljate, da bi si slovenska oblast na takšen način »izposodila« denar iz Evropske banke? No, škandal bi bil verjetno prevelik, zato so se raje zanesli na ropanje davkoplačevalcev (saj nas nihče ne gleda!) in na kitajske obveznice.
Razsodba KPK le banalnost ali kako gre Kučanu za “vladavino prava”
Bunkerski »desperanto« pa se je v teh dneh zgodil tudi Milanu Kučanu, ki še vedno velja za sivo eminenco slovenske tranzicijske nomenklature. Tokrat je spregovoril preko Reporterja. Pustimo ob strani vprašanje, ali je bila odločitev za intervju s »prvim in hkrati zadnjim« predsednikom res avtonomna odločitev uredništva ali pa je naročilo za intervju prišlo od drugod – čeprav se sam bolj nagibam k drugi možnosti in se je Igor Kršinar pod intervju zgolj podpisal. A že pogled na naslovnico nekdanjega desnega tednika, danes pa glasila ene od frakcij levice, ki ji zavetje daje znani dolenjski smetarski tajkun, je zelo impozanten: Kučan nam sporoča, da bi četrta Janševa vlada prinesla katastrofo. Zato skuša omiliti in povsem banalizirati pomen nedavne razsodbe KPK v zvezi z Golobovim čiščenjem policije.
In tu je že prvo strel v koleno. Ko je Golobu uspelo zabrisati čez ramo tako Tatjano Bobnar kot Boštjana Lindava, je na vrh policije mimo zakona pripeljal Senada Jušića. Ki je po dokaj dolgotrajni trmoglavosti nato vendarle sestopil s položaja, pa ne zaradi odločitve sodišča, pač pa zaradi medijske intervencije – Milana Kučana. Ki je sicer bistroumno ugotovil, da je vlada v tem primeru pretiravala in preveč očitno pomendrala pravni red, kar bi imelo lahko težke posledice za njeno javnomnenjsko podobo. No, vseeno pa je Kučan zdaj skozi vrstice priznal, da mu pravzaprav ne gre za pravni red, ampak za dobro ime vlade, ki naj bi ravnala prav, ko se je odločila čistiti »janšiste«. Nerodno pa je to, da je pojem »janšist« postal sinonim za vsakogar, ki ni povsem na liniji s sedanjo vladajočo koalicijo. Celo Roman Vodeb, ki je, kot sam pravi, po usmeritvi levičar – vendar pa hkrati zelo polemičen v odnosu do sedanje vlade.
Kaj bi rekli Kučanovi “old boysi” ob hvalospevih Levici?
Sledi drugi strel v lastno koleno – to je Kučanova skoraj že sluzasta hvala najmanjše od koalicijskih strank, to je Levice: »Če mene vprašate, je Levica v svojih resorjih naredila zelo veliko. Morebiti je najbolj stabilizirala vlado na točki, da je Slovenija socialna država.« Kaj si Kučan misli o aferi Fotopub in o dejstvu, da se njen akter Dušan Smodej, ki je čisto slučajno tudi dober prijatelj Aste Vrečko, že več kot tri leta izogiba roki pravice, seveda nismo izvedeli, je pa to parodija na njegova dosedanja stališča o pravni državi oz. vladavini prava. No, njega tokrat zanima predvsem socialna država, karkoli naj bi to bilo.
Torej, po Kučanovo Levica skrbi za to, da je Slovenija tudi de facto socialna država. S čim? Z dvigovanjem minimalne plače? To je vendarle populistični ukrep, ki so se ga doslej posluževali zlasti avtokratski režimi in diktatorji, od Ceauşescuja do Madura. Na papirju se sliši in bere lepo, toda ob takšni obdavčitvi plač, kot jo imamo, je takšen vladni dekret le korak naprej k enakosti v revščini ter uničevanju podjetništva. Jasno je sicer, da mnogi nasedejo tovrstnim populističnim bombončkom, dokler ne pogruntajo, da takšni bombončki prinašajo resno tveganje za njihovo zdravje. In zanimivo, ob vseh izkušnjah, ki jih je imel doslej Kučan s svojimi »old boysi«, torej »rdečimi« direktorji, med katerimi so nedvomno tudi mnogi menedžerji z renomejem, zadnji šef »cekaja« podpira ukrepe, ki rušijo gospodarstvo. Ob tem ne morem kaj, da se ne bi spomnil na že skoraj pozabljene epizode jeznih nastopov Kučanovega partijskega zoprnika Franceta Popita leta 1988 proti beograjskim ideologom, ki so od znotraj najedali že tako izmozgano jugoslovansko gospodarstvo.
Medijsko “znižana” Kučanova pokojnina
In še tretji Kučanov strel v lastno koleno: očitna laž o njegovi pokojnini. Spomnimo: Milan Kučan je vedno dajal vtis ljudskega predsednika, ki ne potrebuje razkošja, živi preprosto življenje in po višini prejemkov ne odstopa bistveno od državnega povprečja, zato se lahko povsem poistoveti s tistimi, ki imajo tanke denarnice. Takšen vtis nam je narekovala »saga o murgelskem beljenju« (po izteku zadnjega predsedniškega mandata je namreč »Špicparkeljc«, kot ga nekateri imenujejo, pobelil notranjost svoje zelo poceni kupljene, a vendarle razmeroma luksuzne murgelske hiše) in takšnim zgodbam o asketskem Milanu Kučanu smo pač morali verjeti tako kot v cesarjeva nova oblačila. A poglejmo: na vprašanje o njegovi pokojnini je Kučan odgovoril izjemno zvito, tako kot pač zna. Navajamo samo zadnji del njegovega amebastega in zvijačnega odgovora: »Ob moji pokojnini mi pripada razlika med pokojnino in 80 odstotki plače aktualnega predsednika. V skladu z zakonom mi je proračun januarja izplačal 1309 evrov.«
Slabo poučen bralec bo iz tega »serpetinastega« odgovora sklepal, da Kučan dobi neto pokojnino nekje v višini minimalne plače. Skromno torej. Resnica pa je povsem drugačna, nedavno je nanjo opozoril portal Spletni časopis. Kučan navaja le točen neto podatek doplačila, ki mu je v letu dni zaradi intervencije vlade poskočilo iz neto 1.060 evrov na neto 1.309 evrov. V bruto znesku pa iz 1.413 na 1.745 evrov. »Ob tem Kučan dobiva še več kot tri tisoč evrov neto pokojnine. Točno vsoto prikriva. Visoka pa je, ker je bil najvišji funkcionar komunističnega režima in pozneje predsednik republike, ko je socialistična diktatura propadla. AI Gemini je izračunal, da je verjetno skupna neto vsota pri Kučanu 4.486 evrov, kar bi pomenilo, da Kučan neto prejema več kot predsednica Nataša Pirc Musar s 4.297 neto plače,« navaja urednik in novinar Peter Jančič. Povedano pod črto: Kučan je spet želel javnost prenesti žejno čez vodo, ampak je resnica pač prišla na dan. In ta resnica Kučanove odgovore postavi na glavo.
“Pa Sultana pozdravita!”
In morda je to dokaz, da je bil intervju res vnaprej pripravljen in da “veliki mali boter” ni dovolil nobenih presenečenj. Predvsem pa ne trenutkov, ko bi mu kaj nepredvidenega ušlo iz ust. Tako kot v začetku devetdesetih, ko je takrat Janši in Igorju Bavčarju ob neki priložnosti izročil lepe pozdrave za “Sultana” (tj. Nika Kavčiča). In se prepozno ugriznil v jezik, ko je ugotovil, da sogovornika do takrat nista vedela za kodno ime prisilno upokojenega komunističnega bančnika, ki je imel očitno še vedno napeljane skrivne komunikacijske kanale do Ivana Mačka-Matije. Tiste sive eminence, ki je kot nekronan kralj slovenski politiki vladal še pred Kučanom.
Vseeno pa niti vnaprej pripravljen scenarij za intervju ni mogel prikriti dejstva, da Kučanu manjkata dva nekdaj sposobna svetovalca, ki sta že pod rušo. To sta Janez Kocijančič in Zdenko Roter. Sicer bi bilo strelov v koleno verjetno precej manj. In to je dokaz, da “boter” vendarle ni neka vsemogočna korifeja, ki vse obvlada.
Do 22. marca nas očitno čaka še veliko presenečenj. A bistveno je, da osveščamo javnost in da razkrite laži pridejo tudi do tistih, ki sicer nimajo dostopa do drugih virov informacij kot mainstream medijev. Glas o »nagem cesarju« se je namreč že razširil, a še ni dosegel vseh. Ples, o katerem je Golob govoril pred volitvami leta 2022, se je dejansko že spremenil v mrtvaški ples. Znamenita freska iz Hrastovelj v slovenski Istri tako postaja simbol boja za politično preživetje Roberta Goloba. In tudi Milana Kučana ter vseh njegovih političnih vazalov. Streli v koleno morda zdaj ne bolijo, a prihaja čas, ko jih bo zadnji šef partije ter Udbe še kako čutil …
