Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Kučanovo vodstvo RTS, v samem vrhu še vedno pravo komunistično in udbovsko gnezdo, kot so ob zadnjih menjavah vodilnih govorili po hodnikih “javne” TV, pravkar brezobzirno vsiljuje slovenskemu volilnemu telesu slaboumni in prav stalinistično klečeplaznški intelektualni kič – še najbolj v dveh oddajah – v že stari Politično s Tanjo Gobec in v najnovejši – Debata z Bergantom, ki smo si jo lahko prvič ogledali sinoči (25. 1. 2026). Obe sta pravi cvetki Kučanovega predvolilnega stalinističnega medijskega kabareta, ki ima en sam namen: prepričati slovensko volilno telo, kako visoka je intelektualna raven Kučanovega partijskega in udbovskega klana, v resnici zadnjega partijskega centralnega komiteja (v senci).
Prav malo je mar slovenskim podpornikom jugonostalgičnega Kučanovega klana, kako – prav cankarjansko žalostne – so uradniške kreature večinoma vseh televizijskih urednikov in novinarjev v obeh imenovanih oddajah, ko morajo tik pred uradno volilno kampanjo na TV 1, prav brezsramno vsiljivo, izpolnjevati usmeritve mednarodno uveljavljene slovenske politične “intelektualke” , aktivistke Nike Kovač, letos EDINE udeleženke od vseh slovenskih politikov srečanja v slavnem Davosu. Da, samo Nika Kovač, ena glavnih vodij kadrovske službe totalno komunističnega Kučanovega klana, je letos v Davosu, s svetovnimi političnimi intelektualnimi “trusti”, predstavljala SLOVENIJO. Le zakaj – in čemu – nas ljubi Bog tako hudo kaznuje? To, udeležba aktivistke Nike Kovač v Davosu, da, to pa je res prepričljiv okaz, kako visoko intelektualno raven dosega slovenska politična levica ali Kučanov klan! Aktivistka Nika Kovač je tudi (komunistična?) Slovenka leta.
In si rečem: “Pa saj ni res!”. Ampak je. Je. Resno, kot je resno življenje. Res je tudi, da se je včeraj (25.1.2025 zvečer) v oddaji Politično s Tanjo Gobec in v prvi oddaji Debata z Bergantom pokazalo, da je vodstvo slovenske “javne” televizije (v sami špici menda, kot smo brali in slišali, še vedno s čisto pravimi – “echt” – udbovci) sklenilo že pred začetkom letošnje uradne volilne kampanje prepričati slovensko volilno telo, da mu še nikoli ni bilo tako fino in fajn kot pod sedanjo Golobovo vlado. Vse statistike kažejo, da smo v Sloveniji med najbolj srečnimi na svetu, seveda pod Golobovo vlado. No, tudi kak nezadovoljnež in nergač se najde, ampak ti so vsi psihopati, verjetno tudi desničarji. Sogovornica za to področje iz Debate z Bergantom o tovrstnih – desnih – psihopatih gotovo veliko ve. Zato pa so jo povabili v oddajo. Zgodovinarka v Debati z Bergantom pa ni imela pojma o slovenski državljanski vojni in izbrisu slovenskega naroda tik po njej. Ona jugonostalgično veruje v Titovo partijo, kot večina članov SAZU (saj tudi večina od njih nikoli ne bi bila izvoljena v to častitljivo – pretežno partijsko udbovsko – celico, če ne bi sveto verjela – nekoč v Tita, Jugoslavijo in samoupravljanje (najbolj zahrbtno obliko stalinizma, v kateri je človek človeku razredni sovražnik!) – zdaj pa v Kučana in njegov partijsko udbovski klan.
Na TV 1 torej sporočajo volilnemu telesu, da nam je bilo lepo v Titovi Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa včasih tudi hudo, še posebno pod Janševo vlado. Ampak najlepše doslej pa se nam je godilo – v Sloveniji – pod Golobovo vlado. Da, ta, najmanj verjetna, politična laž v Sloveniji, pa naj bi se “totalno” prijela še pred uradno predvolilno kampanjo, potem, ko se je kot lanski sneg stopil Kučanov novi obraz za predsednika prihodnje vlade – dr. Vladimirja Prebiliča, menda preveč odkrito prosrbskega.
To Prebiličevo preveč odkrito jugoslovanstvo je povzročilo, da se je izbira Kučanovega klana skrčila na dr. Roberta Goloba in na njegovo stranko Svoboda, ter še na – diskretno jugoslovansko – stranko Resnica. In tako je bilo – končno – rojeno novo geslo Kučanovega klana na letošnjih volitvah: “Pod Golobom nam je najlepše!”
Pred volitvami čez štiri leta pa bo glavno levo geslo: “Kako lepo nam je bilo spet na Balkanu!” Tako bodo kazale tudi vse najpomembnejše svetovne statistike, kot bomo izvedeli v kateri od Bergantovih Debat, prav tako z znanimi marksističnimi intelektualci – z zadovoljno zgodovinarko, s srečno psihiatrinjo in kulturnim delavcem, hvaležnim tudi za minimalni honorar. Kdo si bo pa drznil kritizirati Jugovzhodno regijo EU, v resnici tretjo Jugoslavijo, s sedežem – že spet – v Beogradu?!
