Piše: Miran Černec
Bilo je pred več kot 1000 leti, ko je norveški pustolovec Erik Rdeči ustanovil prvo evropsko naselbino na Grenlandiji. Približno v tem času, ali celo že stoletje prej, so švedski Varjagi prevzeli oblast v Kijevu.
Vse od takrat sta Grenlandija in Kijevska Rusija – današnja Ukrajina – predstavljali nekako predstražo krščanske Evrope na zahodu in vzhodu. O ZDA tedaj še ni bilo ne duha ne sluha, Moskva pa je bila blatna vas, poseljena z napol divjimi ugrofinskimi plemeni …
A deželi sta obstajali nekje tam daleč, pozabljeni na obrobju vsega, kar je Evropejce kdaj v resnici zanimalo. Vikinška kolonija na Grenlandiji, največjem otoku sveta, je tako skrivnostno usahnila po štirih stoletjih – tudi zato, ker se takratnim evropskim vladarjem ni zdelo vredno ohranjati stikov z njo ter jo vzdrževati. Vedeli so zanjo in imeli so sredstva, da ji pomagajo – toda niso imeli interesa. Tako so jo prepustili v uporabo polarnim medvedom in Eskimom.
Na vzhodu ni bilo drugače; niti po razpadu Sovjetske zveze, ko je bila za to idealna priložnost, škricem iz Bruslja za samostojno Ukrajino ni bilo mar. V revščini in korupciji je propadala četrt stoletja in šele, ko je začela zanjo izkazovati obnovljen interes Putinova Rusija, so jo jeli oglaševati kot nenadomestljiv del našega prostora.
Zgodba pozabljene Ukrajine in pozabljene Grenlandije, kakor tudi njune prihodnosti, je tako v veliki meri zgodba o pozabljivosti Evrope. Evrope, ki pozablja, od kod prihaja, in zato tudi ne ve več prav dobro, kam gre. Evrope, ki se opoteka, medtem ko drugi korakajo; ki zaostaja za tekmeci in se jecljavo odziva na njihove poteze, namesto da bi vodila igro.
Takšno je torej stanje stvari na tem svetu v začetku leta Gospodovega 2026. Pa srečnega in zdravega, Slovenci.
