Piše: Peter Jančič (Spletni časopis), C. R.
Predsednik stranke Svoboda Robert Golob je bil včeraj slavnostni govornik na Pohorju na Osankarici v spomin na pohorski bataljon. Tja je prišel brez soproge Tine Gaber. Včeraj je imel podobno vlogo še na Dražgošah, kamor je prišla tudi Gabrova. Celo slikala sta se s partizansko vardo, ki je bila, vsaj po posnetku sodeč, tudi spodobno oborožena.
Pojav premiera na teh prireditvah manj kot tri mesece pred volitvami je nekoliko nenavaden, v prejšnjih treh letih ga na ta romanja, ki so del propagandnih ritualov prejšnjega socialističnega režima, ni bilo. Ni pa v preteklosti za odsotnost na prireditvah navedel političnih razlogov. Še posebej pomembne so Dražgoše, ker praviloma tja prihajajo najpomembnejši politiki levice, tudi nekdanji šef Zveze komunistov Milan Kučan. Lani je Kučan presenetil z vprašanjem novinarko POP TV. Zanimalo ga je, ali še ima službo. Ker sad te ima sad te nema. Letos je bil še bolj v ospredju Bor Zuljan. Zaradi barve oblačila. Po katerih sicer običajno še bolj izstopa Urška Klakočar Zupančič.
Za dodatno varnost zbranih pretežno levih politikov so, kaže posnetek, skrbele uniformirane komunistične varde z rdečimi zvezdam, ki so tudi mahale z zastavami iz časa komunistične diktature, v rokah pa so imeli puške in avtomatsko orožje. Premiera, ki trdi, da vodi liberalno stranko, ni motilo. Iz Golobovega kabineta so v preteklosti pojasnjevali, da ga na tovrstne prireditve ni bilo, ker je imel druge obveznosti. Letos, ko se volitve naglo bližajo in je tak nastop pomemben za pridobivanje dodatnih volivcev na levi, pa drugih obveznosti več ni. Iz vlade so medije včeraj o tem, da pride tudi Gabrova, obvestili tako: “Predsednik vlade dr. Robert Golob se bo s soprogo Tino Gaber Golob jutri, v nedeljo, 11. januarja 2026, ob 12. uri udeležil osrednje 69. spominske prireditve, posvečene tridnevni dražgoški bitki. Premier dr. Golob bo na dogodku slavnostni govornik, ob tej priložnosti pa bo položil tudi venec.”
Dražgoše niso brez temnih plati. Spomenik je bil v času socialistične diktature zgrajen s skrunjenjem grobov Dražgošanov, ki so bili žrtev spopada partizanske vojske, ki se je iz vasi sčasoma umaknila, z nemškimi okupacijskimi silami. Šlo je za nemško policijsko akcijo. Spopad je bil katastrofa predvsem za vaščane, ki so ostali brez vasi in življenj. Mrtve vaščane, tiste, katerih trupla so našli (del jih je tudi povsem zgorel) so med vojno cerkveno pokopali. Njihova trupla pa so tri desetletja pozneje za propagandne potrebe vrha socialistične Jugoslavije izkopali in brez obreda, niti njihova imena v kostnici niso zapisana, nametali pod spomenik, kjer se zadnja desetletja srečujejo politiki levih strank. Z gradnjo se je mudilo, da je pred smrtjo tja lahko prišel Josip Broz Tito, tam je bil leta 1977 tudi Edvard Kardelj. Kardelj je umrl dve leti pozneje desetega februarja 1979, Josip Broz pa še malo kasneje 4. maj, 1980.
Spomenik in proslavljanje, ki ga v času po vojni ni bilo, je njuna zapuščina. Zadnja leta je na levi vse bolj popularna. Nekoliko komično je, ker se praviloma tja pripeljejo s prestižnimi avtomobili, ki jih izdelujejo v Nemčiji. Danes upor proti okupaciji razglašajo za boj za samostojno Slovenijo, kar je prirejanje zgodovine. To nikakor ni bil cilj vojske Josipa Broza Tita in tudi ne njen dosežek. Razen v smislu, da je samostojna Slovenija nastala, ker so tako zelo zavozili federativno socialistično Jugoslavijo. Naslednica partizanske vojske, JLA, je napadla našo državo, da se ne bi osamosvojili. Projekt osamosvojitve so vodile nove stranke, ki so presenetljivo premagale zvezo komunistov na prvih vsaj delno demokratičnih volitvah. V jugoslovanski vojski, ki je nastala iz partizanske, se slovenski jezik ni smel uporabljati. Številni starejši se nacionalističnega podrejanja tujcem, ko je bil naš jezik manj vreden, spomnimo tudi iz osebne izkušnje.
