Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Volila bom. Seveda. Volila bom svojo najljubšo desno stranko. Pa naj gre tja, kamor je šel debeli bik osamosvojitvenih upanj, še “štrik”!
Kar slišim urednike slovenskih medijev, kako pritiskajo na novinarje; “Ne povejte in ne pišite tega, za božjo voljo, naj verjamejo, da še obstaja slovenski narod!” Tako naj bi vsaj do volitev, morda pa ves prihodnji mandat, Slovenci nekako le verjeli v moč svoje skupne – narodove – volje za življenje v svoji lastni politični skupnosti, z lastno vrhovno – civilno in vojaško – oblastjo, torej v svoji državi. Res je Slovenija že vsa izropana, ampak sem ter tja je še mogoče najti kak kupček denarja, ali pa kako drugo državno dragocenost, na primer, še nedotaknjene gozdove, pa nekaj gradbenih parcel – vrednih vsakršnega korupcijskega greha. Zato naj državljani – vsaj do prihodnjih volitev – še verjamejo v obstoj slovenskega naroda in države.
Seveda bi morala tudi jaz, neumna “pisunka” pisem bralke, za katero je meda škoda še pol metra stare vrvi, kot piše pod mojim zadnjim člankom – brezobzirno napadalnem do “žlahtnih” očitkov gospe dr. Svetlane Slapšak slovenskemu osamosvojitelju in državniku Janezu Janši. Pa ne bom molčala, zato ker vem, da slovenskega naroda praktično ni več. Ker vem, da je v Sloveniji samo še zelo majhna slovenska avtohtona manjšina, ki vidno izumira. Kaj mi mar, tudi če pričujoči moj sestavek ne bo izšel v nobenem mediju. Kajti, tudi če bi izšel, politična propagandna godba na slovenskem Titaniku zaradi vsem znanega dejstva, da slovenskega naroda ni več, ne bi igrala prav nič tiše, utihnila pa sploh ne bi.
Volja vseh sedanjih slovenskih politikov, ki hočejo zase še kaj dobrega naropati, ni naklonjena nikakršnemu staromodnemu “ljudskemu štetju” z obveznima rubrikama o narodni pripadnosti in verskem prepričanju. Sedanja vodilna slovenska politika se namreč popolnoma strinja strinja samo v enem: da mora slovenski narod za vedno oditi tiho in zadovoljno, prav dostojanstveno.
Zato se uredniki v Sloveniji, vedno največji hlapci vseh totalitarnih oblastnikov, skoraj nadčloveško trudijo, da bi žalostno resnico o koncu slovenskega naroda prikrili vsaj še za en mandat, ko se bodo upokojili vsi starejši pomembni slovenski politiki, predvsem pa – večinoma leni in nesposobni – poslanci, doma in v Bruslju. Tako bodo imeli, “reveži”, vsaj še nekaj od svojega “dolgoletnega boja” za samostojno Slovenijo in njeno demokracijo, za njen “nesluteni” propad in skorajšnji bankrot. Pa naj ne rečem ne bele ne črne o pokončanju poosamosvojitvenih slovenskih politikov z leve celo samega slovenskega naroda. To jim je “uspelo” predvsem z nenadzorovanim priseljevanjem z Balkana in Bližnjega vzhoda, pa tudi s potuhnjenim siljenjem sposobnejših mladih Slovencev, naj odidejo v tujino, ker v Sloveniji zanje ni niti dobro plačanega dela niti stanovanj. Vse skupaj je bil en sam levičarski kriminal. Desna politika pa ga ni preprečila. Pa bi ga morala. Ta politični kriminal je bil tako neustavljivo “uspešen” zlasti zato, ker v Sloveniji oblastniki zahtevajo od “svojega” naroda, da je kulturen in tiho.
Vse skupaj je bilo, kar zadev uničenje slovenskega naroda, po osamosvojitvi še toliko slabše zato, ker je nekdanji najvplivnejši partijski sekretar Milan Kučan postal slovenski Tito po Titu. Pod njegovim javnim in skritim vodstvom, ko ni bil več predsednik države, je osamosvojitev Slovenije 1991 izgubila ves svoj pomen z dejstvom, da je narod že po dveh desetletjih samostojnosti praktično izumrl, država pa je pred propadom. Kajti Slovenija je zdaj tik pred vrnitvijo v okvir republik nekdanje Jugoslavije, torej na politični Balkan, v nastajajočo tako imenovano jugovzhodno regijo EU, takoj, ko bo Bruselj izvedel “anšlus” Srbije k EU, da bo Beograd spet lahko glavno mesto na jugozahodnem Balkanu.
Popolnoma razumljivo je, da Slovenci tega – bolj kot ne smemo – niti nočemo vedeti in si priznati usodne – samomorilske – napake z na stežaj odprtimi mejami že od leta 1945. Navsezadnje, levičarska politična elita, edina v Sloveniji, že ima polne žepe naropanega denarja, vse drugo je ne zanima. Kar pa zadeva prihodnost Slovenije, bo partijska Kučanova elita poskrbela predvsem za svoje potomce, da se bodo izobrazili na najboljših tujih univerzah in zavzeli visoke strokovne položaje po vsem svetu, najvišja politična mesta pa zlasti v EU in v OZN.
Zaradi vsega tega smo slovenski volivci na letošnjih državnih volitvah – prvič po osamosvojitvi Slovenije 1991 – resnično v zelo nevarnem precepu. Kogarkoli bomo izvolili, slovenskega naroda ne bo mogel več oživiti. Skrbeti pa bo moral predvsem za “ranljive” priseljence z Balkana in Bližnjega vzhoda. Drugače bo kmalu stal sredi Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, še en spomenik – v spomin na zločine slovenskega narod, po mednarodnem pravu krivega za še en “administrativni genocid” nad priseljenci z Balkana, ki iz različnih vzrokov niso priznavali države Slovenije in njenih zakonov.
Seveda pa bom marca šla na volišče, in volila bom svojo najljubšo desno stranko. Rekla si bom, naj gre tja, kamor je šel debeli bik osamosvojitvenih upanj, še “štrik” – tisti, ki mi ga je ob koncu leta 2025 na portalu Demokracija, pod mojim lanskim zadnjim člankom, “prijazno” ponudil eden od komentatorjev.
