Piše: Gašper Blažič
Pred božično-novoletnimi prazniki smo se pogovarjali s celjskim škofom dr. Maksimilijanom Matjažem, ki je kot profesor svetopisemske eksegeze ravno pravi sogovorec za ta čas. Z njim smo govorili o Cerkvi na Slovenskem, o sinodi, o nedavnem referendumu in navsezadnje tudi o pričakovanju božiča.
Maksimilijan Matjaž se je rodil 23. avgusta 1963 v Črni na Koroškem. Mladost je preživljal najprej v Mežici, kjer je obiskoval osnovno šolo, kasneje v Prevaljah. V duhovnika je bil posvečen leta 1989. Sprva je bil dve leti kaplan v Zrečah, zatem pa je podiplomsko študiral na Papeškem bibličnem inštitutu in na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je doktoriral s tezo Pomen motiva strahu v kristologiji Markovega evangelija. Leta 1998 je postal asistent za področje svetopisemske eksegeze (Nove zaveze) na ljubljanski teološki fakulteti, vmes se je tudi izobraževal v Jeruzalemu. Leta 2001 je postal docent, leta 2011 pa univerzitetni profesor na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je predstojnik Katedre za Sveto pismo in judovstvo, opravljal pa je tudi različne pastoralne naloge v mariborski škofiji. Med drugim je vodil Zavod Biblično gibanje in bil tudi prevajalec najnovejše Jeruzalemske izdaje Svetega pisma. 5. marca 2021 ga je papež Frančišek imenoval za celjskega škofa, 30. maja istega leta je prejel škofovsko posvečenje v Gornjem Gradu. Marca 2022 je bil izvoljen za člana Stalnega sveta Slovenske škofovske konference z nalogo koordiniranja sinodalnega procesa in voditelja komisije za odnose z državo.
DEMOKRACIJA: Jubilejno leto se počasi izteka. V kakšnem spominu vam bo ostalo?
Maksimilijan Matjaž: Bilo je res milostno leto. Posebej mi je bila pri srcu tema, ki jo je določil papež, namreč upanje v želji, da bi ozavestili, na čem temelji naša vera in naše upanje. V tem individualističnem svetu je temelj našega upanja Nekdo, ki je za nas že nekaj velikega naredil. Zaradi Njega imamo kristjani, ki smo pri krstu prejeli Svetega Duha, zelo jasno smer.
V tem letu (2025) se je poslovil papež Frančišek, ki je bil predvsem apostol usmiljenja.
Tisto, kar je najprej opredelilo njegovo držo in je tudi mene zelo nagovorilo, je to, da je opozoril na Boga, ki je Bog presenečenj. V njegovem pontifikatu je bilo zelo vidno, da je bil tisti, ki išče način, kako bi kot Cerkev stopili na skupno pot. Njegov jezik je bil zelo ustvarjalen, poln metafor. Videlo se mu je, da je zelo ukoreninjen v Božji besedi, to pa je tudi nekaj, kar navdihuje in kaže stalno prisotnost Svetega Duha. S tem nam je zapustil veliko dediščino. Usmiljenje je bilo, kar ste že nakazali, njegova osrednja tema, s katero je želel povedati, da Bog kliče k sebi vse, še posebej tiste, ki so na obrobju. Navsezadnje je Jezus tudi sam rekel, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Kar pa je dalo krono vsemu njegovemu pontifikatu, pa je bil ta poziv k sinodalnosti. Da smo torej v Cerkvi vsi soudeleženi, vsak na svoj način. In ima vsakdo v Cerkvi tudi svoje misijonarsko poslanstvo. Misijonarska dimenzija Cerkve se je tako v Frančiškovem pontifikatu precej okrepila.
Tudi sedanji papež Leon XIV. ima za seboj misijonarsko izkušnjo. Kot avguštinec je deloval v Peruju, kasneje tam kot škof. Ste ga dobro poznali že pred izvolitvijo za papeža?
S kardinalom Prevostom, sedanjim papežem Leonom XIV., smo se velikokrat srečevali v okviru sinodalnih srečanj v Rimu. V vlogi predstojnika dikasterija za škofe je imel posebno nalogo − reformo škofovske službe, kako živeti avtoriteto škofa in duhovnika v sinodalnem občestvu Cerkve, med hierarhijo in občestvom torej.
Njegove prve besede javnosti po izvolitvi so bile »Mir naj bo z vami vsemi.«
Da, te njegove besede nakazujejo, da želi biti predvsem poslanec miru, človek, ki združuje in povezuje tudi različnosti, ki obstajajo znotraj same Cerkve, pa tudi v svetu. Poleg tega ni samo teolog, ampak močno poudarja pravičnost. Ne boji se soočenja z ranljivostjo Cerkve, pač pa predstavi to ranljivo Cerkev, ki je bolj resnična in bližja tako Kristusovemu evangeliju kot tudi stiskam in potrebam sveta. Navsezadnje ta čas, v katerem živimo, zaznamujejo številne vojne po svetu, pa tudi zaostrena razmerja med velesilami. V teh okoliščinah Cerkev išče svojo vlogo pri zavzemanju za mir.
Če se jubilejno leto na svetovni ravni izteka, pa bo leto 2026 jubilejno za celjsko škofijo, pa tudi za vas, saj se izteka vaša prva »petletka«.
Hvaležen sem za čas, ko sem se lahko študijsko poglabljal v Božjo besedo in tako spoznaval same temelje krščanstva. Ne samo Sveto pismo, pač pa tudi vlogo besed in tekstov, ki so navdihnjeni. Ta izkušnja mi je zelo koristila tudi za sedanjo službo pri oznanjevanju in ko je treba videti in prepoznavati to, kar je ključno. Pa tudi pri samem spodbujanju ljudi, da bi se bolj povezali in odgovarjali na izzive. Kot ste dejali, vstopamo v praznovanje dvajsetletnice celjske škofije, pri tem se tudi sprašujemo, kaj so prednosti tega, kaj smo v tem času pridobili, kako smo napredovali, da je škofija postala bolj navzoča v krajevnih občestvih.
Se pa glede na zahtevne razmere škofija pripravlja tudi na reforme.
Da, to je čas reform, ker se je družba spremenila. Nismo več v kulturi, kjer je krščanstvo samo po sebi umevno, ampak živimo v okoliščinah, ko je krščanstvo stvar odločitve. Kardinal Matteo Zuppi je nedavno omenil, da se končuje krščanstvo moči v Evropi, kar je velik izziv za Cerkev, da postaja bolj pričevalska. In ravno s tem se soočamo sedaj v celjski škofiji ob zmanjševanju števila duhovniških poklicev. Ob ozaveščanju krstnega poslanstva v okviru sinodalnega procesa se tako začenjajo vedno bolj graditi tudi žive Cerkve, ki ne bodo odvisne samo od aktivnosti duhovnikov, ampak bodo zaživele širše v občestvih. In ta odgovornost za oznanjevanje se že začenja porazdeljevati. Za nas je ta čas velik izziv usposabljanje za to vlogo. Kot je imel navado reči papež Frančišek, je za to potrebno pastoralno in sinodalno spreobrnjenje, prehod od individualne vere k občestveni, k služenju, k odnosom.
Celjska škofija je glede razmerja med številom duhovnikov in župnijsko infrastrukturo v težkem položaju. Ob pogrebu župnika z Bizeljskega ste izrekli nekaj besed, ki so marsikomu dale misliti. Verniki ne morejo biti samo potrošniki in ni rešitev v tem, da bi preostalim duhovnikom nalagali vedno več župnij, saj bi s tem samo podaljševali agonijo in še pospešili njihov odhod.
Glede infrastrukture smo približno na podobni ravni kot druge škofije, v koprski škofiji denimo so že začeli z njihovim združevanjem …
… in tudi v ljubljanski nadškofiji. Berem, da jih bodo dvanajst priključili večjim župnijam v soseščini, nekaj pa so jih že v preteklosti.
Pri nas imamo v škofiji 110 župnij, več kot polovica jih je v soupravi. Iščejo se rešitve kako naprej, dali smo tudi nekaj smernic glede na vizijo naše škofije, ki hoče biti občestvena in sinodalna Cerkev, ne toliko administrativna, ampak misijonarska in pričevalska. Kjer bodo skupnosti žive, ne bomo ukinjali župnij, čeprav ne bodo več imele stalnega duhovnika. Nekih splošnih in enoumnih rešitev ni mogoče dati, saj naša Cerkev ni niti v približno takšni meri profesionalizirana, kot so Cerkve zahodno in severno od nas, smernice pa so podane. Prvi korak, ki smo ga naredili na začetku, je bil ta, da smo povezali dekanije in tako zmanjšali njihovo število − prej jih je bilo enajst, sedaj jih je pet. S tem so enote nekoliko večje, pospešili pa smo proces sodelovanja med duhovniki, večje je sodelovanje med dekani, počasi nastajajo živa pastoralna središča, kjer se bodo v sinodalnem duhu ter povezanosti z duhovniki izvajale aktivnosti. Denimo po zgledu nekdanjih pražupnij, kjer bodo duhovniki tudi lahko živeli skupaj ali vsaj blizu. Dandanes razdalje v Sloveniji nikjer niso velik problem.
So pa bolj problem naše navade, cone udobja?
Recimo. Vsak je navezan na svoj kraj, tako ali drugače. Tu je treba premišljeno in občuteno pristopati, v duhu sinode, kajti na lokalni ravni so ljudje veliko bolj povezani med seboj. Hkrati pa je treba razvijati tudi zavest vesoljnosti, vključenosti v širšo Cerkev torej. Navsezadnje je to bistvo naše vere, da se pri tem podpiramo, izobražujemo in spodbujamo, da se stvari rojevajo, s tem pa prihajajo tudi sadovi.
Ko ste postali član škofovskega zbora, je bilo precej aktualno področje tudi spopad s spolnimi zlorabami znotraj Cerkve. Zdi se, da na tem področju sedaj vlada zatišje. Se na tem področju kaj dogaja?
Na neki način je to zatišje dobro znamenje, da se res nekaj dogaja, je pa za neke korenite spremembe potreben čas. Na slovenski ravni je sedaj vzpostavljena precej močna skupina strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo na različnih ravneh tako glede preteklosti, sedanjosti kot tudi preventive. Povezani smo z različnimi strokovnjaki tako v Sloveniji kot s pristojnim dikasterijem pri Svetem sedežu. Tako se pripravlja etični kodeks delovanja v Cerkvi, ki začrtuje nove standarde, da bo varovano človekovo dostojanstvo na vseh ravneh, tako ranljivih kot tudi drugih aktivnih in zaposlenih v cerkvenih strukturah. Mislim, da je bil v zadnjih letih dosežen neki napredek. Vse škofije v Sloveniji imajo svoja t. i. vstopna mesta za pogovore, sinoda je še posebej izpostavila pomembnost poslušanja. Tako je pri nas v Celju urad za preprečevanje zlorab ločen od sedeža škofije, imamo pa takšna vstopna mesta za poslušanje tudi v cerkvah, denimo v stolnici. Tu je še Karitas, ki ima prav tako razvito mrežo služenja in psihološko pomoč osebam v težavah, tako da je doseženega kar nekaj.
Glede varovanja življenja pa velja spomniti, da je za nami referendum, ki je prinesel, vsaj če primerjamo rezultat z anketami, pravi čudež. Sedaj skušajo nekateri spodbijati ta rezultat. Prva bitka je sicer dobljena, vojna pa ne. Mnogi se spotikajo nad oglašanjem Cerkve.
Tu je izpostavljenih več vidikov, ki na neki način zadevajo tudi jubilejno leto. Kot sem že omenjal, naša družba realno gledano ni več krščanska. Morda formalno še. To krščanstvo, ki ga zaznavamo v družbi, je bolj kulturno in tradicionalno kot pa resnično evangelijsko. To kulturno krščanstvo v Evropi sedaj propada, kar se vidi tudi v zakonih, ki obravnavajo življenje na takšen način kot nedavno zavrnjeni zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ta trend je živ marsikje, Slovenija glede tega ni izjema. Vprašanje za nas pri tem je, koliko nam bo uspelo oznaniti vrednote krščanstva, bolje rečeno kreposti, kot je upanje, kar je tudi tema tega jubilejnega leta.
Bi lahko rekli, da se večina kristjanov močno boji smrti in trpljenja?
Da, naš izziv je, kako oznaniti te temeljne vidike evangelijske vere, ki pričajo o moči življenja. Sedaj se je največ govorilo o strahu pred smrtjo in pred trpljenjem. Kje smo ostali mi z oznanilom o veliki noči, o vstajenju? Kako globoko prihaja velikonočno oznanilo v zavest in tudi v srca ljudskih množic? Evangelijska vera, ki močno presega tradicionalno žegnanje šunke, jajc in potice, oznanja, da je smrt le prehod. Jezus nam je dal prispodobo pšeničnega zrna. Ko umira, se preoblikuje in iz njega poganja novo življenje. Pričuje, v čem je moč trpljenja in smrti. V tem svetu bolj prevladujejo t. i. antivrednote, (ne)koristnost človeka, uspeh, moč, nesočutje itd. In žal nam ni uspelo preglasiti teh antivrednot s sočutjem, z bližino, s služenjem.
Je torej lahko referendum močan opomin ali morda celo Pirova zmaga?
Referendum nas je postavil pred resnico, da se je treba odločiti in svoje vrednote resno živeti, pa tudi boriti se zanje, sicer bo trend negativizma in nihilizma prevladal nad človeštvom. V tem boju s hudim je potrebna odločitev za življenje. Vendar ne na triumfalen način. Tudi tisti, ki so na nasprotni strani podpirali ta zakon, imajo določene razloge, da so to podprli. Morda so to njihove osebne zgodbe. To je še en izziv za našo evangelizacijo in oznanjevanje. To se mora dogajati na vseh ravneh, ne more to ostati samo na ravni spopadov institucij. Gre za to, kako bodo ljudje znali živeti in pričevati za to novost novega življenja, ki nam ga daje evangelij.
Omenili ste zunanji svet pa tudi kulturno krščanstvo. Zdi se, kot da mu je celo ta adventni čas nekako odveč. Darila, razsvetljava in veseli december, s tem se srečujemo na vsakem koraku. Smo izgubili čar pričakovanja?
Kot pravim: najprej moramo v Cerkvi potrkati na svojo vest. Koliko smo resnično dejavni? Saj imamo navsezadnje vse v rokah: Božjo besedo, razlago, nauk … Morda je za oznanjevanje res lažje, da se govori o jaslicah, idili božiča, o Jožefu, Mariji in ovčkah, kot da govorimo o resničnosti, o tem, kaj božič pomeni zame, o pričakovanju. Advent je bil v tradiciji Cerkve vedno spokorni čas, ni se pričakoval samo 25. december, ki je vrhunec, pač pa se pripravlja na dokončen Kristusov prihod in to je tudi priprava na našo telesno smrt. V tem spokornem času je pomembno, da si postavimo vprašanje, kako živimo, kako se odločamo … Na ta način tudi prepoznavamo Boga v vsakdanjem življenju, torej v naši konkretnosti. Če se navežem na leto romarjev upanja: papežu Frančišku se je zdelo ključno odkrivati znamenja upanja v tem času. Advent je usmerjen v to, da bi ta znamenja upanja prepoznavali. V nasprotju z drugimi religijami krščanstvo ni nekaj, kar bi človeku nekaj samo zapovedovalo. Naš Bog je učlovečeni Bog, ki živi v nas in z nami, zato smo poklicani k življenju z Bogom, ne v življenje »od« ali »brez«.
Kaj bi sporočili bralkam in bralcem Demokracije ob božiču?
Želim vam predvsem to, da bi Boga prepoznali v svojem življenju in mu predali tudi tisto, kar je v vašem življenju težko. Le z Njim bomo v boju z zlom v tem času uspešni.
