Piše: dr. Andrej Umek
Novo leto v moderni družbi razen v redkih izjemah ne predstavlja bistvene prelomnice. Je pa prehod iz starega v novo leto nedvomno čas, ko ocenjujemo, kaj se je dogajalo v iztekajočem se letu in kakšni so bili vzroki za to, ter se sprašujemo, kaj nam bo in kaj nam bi lahko prineslo prihajajoče leto, če nam bodo uspele načrtovane spremembe. Prelomnost prehoda je torej bolj v naših mislih kot v realnosti. Včasih pa so prelomni dogodki časovno zamaknjeni. Slednje vsekakor velja za Slovenijo, kjer bodo zelo pomembne volitve marca prihodnje leto.
Na veliko število konfliktov, ki so ta čas v modernem prostoru, naj bodo ti vojaški, ekonomski ali ideološki, novo leto vsaj v pretežni večini ne bo imelo posebnega vpliva. Izrazimo lahko samo svoje želje in pričakovanja, da bi se ti čim prej in pravično končali. Po mojem mnenju je izjema vojna v Ukrajini. Prehod v novo leto se ujema z ostro vzhodnoevropsko zimo, ki ob okrepljenih ruskih napadih na ukrajinsko energetsko infrastrukturo lahko občutno zmanjša ukrajinsko voljo in sposobnost do obrambe. Tega se očitno v Moskvi bolj zavedajo kot v Natu.
Za Slovenijo se prestopni trenutek premika iz novega leta na marec prihodnjega leta, ko bomo omeli parlamentarne volitve. Samo upamo lahko, da ta skoraj trimesečni zamik ne bo povzročil, da bo večina izgubila novoletno razmišljanje, to je, da analiziramo preteklo dogajanje, iščemo napake in si skladno z novoletnimi željami prizadevamo, da jih ne bi ponavljali. Še nekaj je pomembno. Ker so volitve samo vsaka štiri leta, mora naš pogled zajeti celotno obdobje Golobove vlade in ne samo zadnjega leta.
Ko se oziram nazaj, ugotavljam radikalnost načina vladanja in sprememb, ki jih je vlada Roberta Goloba uvedla po volitvah 2022. Ostala je zvesta tradicionalnemu političnemu odločanju levih strank, to je na ideološki osnovi. In bolj ko so se bližale volitve, bolj je ideologija prevladovala nad razmislekom. Ta vlada ni bila sposobna sprejeti − ali ga ni želela − modernega načina vodenja države, ko se sprejemajo odločitve na podlagi analize podatkov. Teh imamo v moderni informacijski družbi na pretek, še pomembnejše pa so njihove medsebojne korelacije.
Dovolite, spoštovani bralci, da ne podajam posameznih napak te vlade in ne področij od gospodarstva do zdravstva, na katerih so bile napravljene, ampak postavim vse to v smislu prednovoletnega časa na skupni imenovalec. Ta je indeks ekonomske svobode in občuten padec tega indeksa v času Golobove vlade. Pred dobrimi tremi leti, ko je sedanja vlada prevzemala oblast, je ta indeks znašal 70,5, kar nas je uvrščalo med države z ekonomsko svobodnim gospodarstvom. Ko pišem to kolumno, pa znaša indeks ekonomske svobode za Slovenijo le še borih 65,9, kar nas uvršča v skupino držav z omejeno svobodno ekonomijo.
Ko govorimo o indeksu ekonomske svobode, moramo pred očmi imeti njegovo korelacijo z bruto domačim proizvodom (BDP) in standardom prebivalstva, ki je posledica slednjega. Med indeksom ekonomske svobode in BDP obstaja tesna korelacija, z rastočim indeksom svobode BDP na prebivalca eksponentno raste. Seveda velja tudi obratno. Tako je jasno, zakaj je BDP ob nastopu te vlade rasel 8 odstotkov letno, letos pa le še 0,8 odstotka, kar seveda ob znani inflaciji pomeni recesijo, ali če hočete, gospodarsko nazadovanje. Dodal bi samo še to, ker naši »mainstream« mediji za naše gospodarsko nazadovanje praviloma krivijo zunanje dejavnike, podatki pa kažejo, da je za to nazadovanje izključno kriva vlada. Od dvanajstih kazalnikov indeksa ekonomske svobode, ki niso vsi slabi, je daleč najslabši trošenje vlade. Ta znaša nič več kot skromnih 30,9, kar je manj kot polovica povprečja vseh kazalnikov, indeksa ekonomske svobode torej.
Golobova vlada prav sedaj ideološko deli predvolilne bombončke, da bi prekrila svojo nesposobnost. Vsem nam pa gre precej slabše. Moja prednovoletna pričakovanja so, da bomo marca z volitvami dobili novo vlado, ki ne bo ideološko obremenjena. Prepričan sem, da bi v tem primeru šlo Sloveniji bistveno bolje. Več bomo ustvarili in imeli tudi realno boljše plače.
