Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
O dosežkih vladanja v letu, ki mineva, smo tik pred koncem tega leta še zadnjič govorili v Uri Resnice, ki jo je tokrat vodil Aljuš Pertinač. Boštjan M. Turk je opozoril, da je leto zaznamovala poroka Roberta Goloba s Tino Gaber, ki je tik pred volitvami postala celo kolumnistka revije Ona Plus, ki jo izdaja vladno financirano Delo Stojana Petriča. Kot že prej Nika Kovač kolumnistka Siol.net, ko je Golob tja nastavil svoj vrh.
Gabrova kolumno, ki je bila objavljena ta teden, reklamira tako:
Turk je ocenil, da je bilo leto, ki se poslavlja, tudi leto premikov in opozoril na razrešitev Marjana Pogačnika z vrha okrožnega sodišča v Ljubljani in upokojitev predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Sam sem ob srečanjih nekdanji strankarskih sopotnikov v Pozitivni Sloveniji Jankovića in Goloba v stavbah z nenavadnim lastništvom, izpostavil primere postopkov proti trgovcem z drogo, pa tudi proti Jankoviću, ki so na vrhovnih ali nižjih sodiščih propadli zaradi precej bizarnih razlogov. Denimo, ker je tožilka dve leti pozabila sprožiti postopek. Ali ker je večina vrhovnih sodnikov ocenila, da spremljana telefonska številka enega od mafijcev iz Italije ni bila zanesljivo pridobljena na zakonit način. »To sproža neki nenavadni vtis,« sem opozoril tudi po nedavnih Tarčah na vtis, kako družina ljubljanskega župana, ker ima ta oblast, lahko nepremičninsko »hara po Ljubljani«, hkrati pa jim država odpisuje velikanske dolgove. Celoten pogovor je bil takšen:
Govorila sva s Turkom tudi o tem, da javnost sojenja pomeni, da imajo ljudje pravico vedeti, kdo točno je obsojen in da je nesprejemljivo obsojanje novinarjev, če razkrijejo podatke, ki so del sodbe. Glavni osebni podatek vsake sodbe je ime in priimek obsojenega. Pa tudi drugi podatki, ki ga natančno identificirajo.
Protestirala sva s tem proti obsodbi novinarji Luke Perša po skrajšanem postopku, ki mu ni zagotavljal pravice do odvetnika, pravnega varstva, celo do sodne obravnave ne in to zaradi opravljanja dela:
Po ustavi imajo ljudje pravico vedeti, kdo je obsojen. Razen, če bi bilo sojenje zaprto, ker bi to zahteval zakon. Kar pa ni bilo. Če je sodišče stranko v postopku identificiralo tudi z naslovom, za to ni kriv novinar.
Po vladno financiranih nevladnih organizacijah, ki so jih ustanovili politiki, neodvisnih medijih, ki jih plačuje oblast, v katere iz vlade za novinarje pošiljajo piarovce, da bi se prav poročalo, komentirajo pa aktivisti in bližnji politikov, dobivamo še medije z novo funkcijo, ki je, da pred ljudmi v poročanju cenzurirajo in skrivajo, kaj so odločila sodišča in sicer organi oblasti.
