Piše: Gašper Blažič
Ali postaja Državna volilna komisija (DVK) sredstvo v rokah globoke države za realno krčenje volilne pravice nekaterih kategorij državljanov? Dogajanje kaže, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen.
Na novinarski konferenci v četrtek, 11. decembra, je predsednik SDS Janez Janša opozoril na problematično zmanjševanje števila volišč po Sloveniji, pri čemer je na udaru predvsem podeželje. Pridružil se mu je tudi predsednik NSi Jernej Vrtovec, ki je podobnega mnenja. Pobuda obeh opozicijskih voditeljev s tem odpira Pandorino skrinjico prikritega zmanjševanja dostopnosti državljanov do izvajanja volilne pravice, kar se očitno dogaja namerno.
V 25 letih ob 1200 volišč!
Kot je poudaril Janša, je na dan plebiscita pred 35 leti obstajalo 4.130 volišč, volilnih upravičencev pa je bilo manj kot 1,4 milijona. Na zadnjem referendumu (o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja)) je bilo volilnih upravičencev skoraj 1,7 milijona, volišč pa manj kot tri tisoč. »To pomeni, da izvajanje ustavno zagotovljene volilne pravice ni enako dostopno nekomu v Ljubljani, ki ima volišče oddaljeno le nekaj sto metrov, kot nekomu v podeželskem okraju, kjer je do volišča lahko pet, deset ali celo več kilometrov,« je med drugim dejal predsednik SDS, ki je tako opozoril na vedno znova zamolčan problem, to pa je zagotavljanje enakih možnosti za vse. Navsezadnje je to povezano tudi z decentralizacijo, a prav volišča so tu Arhimedova točka, ker se na njih odloča o tem, ali se bo decentralizacija sploh izvajala. Ker je tranzicijska levica praviloma močnejša v mestih, manj pa na podeželju, je jasno, da je ukinjanje volišč na podeželju v njenem interesu.
Na udaru je predvsem podeželje!
Janša je opozoril, da se je ukinjanje volišč dogajalo v več valovih. Na to je SDS opozarjala že prejšnja leta. Prvi val je nastopil v devetdesetih letih, drugi pa leta 2011. Pri tem je izpostavil, da v Ljubljani skoraj ni bilo ukinjenih volišč, medtem ko je bilo v nekaterih podeželskih okrajih ukinjena tudi polovica volišč, predvsem tam, kjer ni urejenega javnega prevoza. Največ volišč je bilo ukinjenih na podeželju, kjer tranzicijska levica dosega najslabše rezultate. Posledice zmanjševanja števila volišč se kažejo tudi v volilni udeležbi. »V ljubljanskih okrajih je ta pogosto tudi do 20 odstotkov višja kot v podeželskih, posebej v volilnih enotah Maribor (7) in Ptuj (8),« je spomnil Janša. Omenil je tudi nedavno izjavo informacijske pooblaščenke, ki je ocenila, da tajnost glasovanja na manjših voliščih ni zagotovljena. To nakazuje, da se bo trend ukinjanja volišč še nadaljeval. Na koncu svojega apela je predsednik SDS še pozval pristojne organe: »Naslavljamo apel na vse tiste, ki odločajo v okrajnih volilnih komisijah, in na tiste, ki odločajo na DVK, naj naredijo vse, da se volišča na podeželju vrnejo. Tudi če so manjša, treba je zagotoviti enakost volilne pravice.«
Kako se bodo odzvale druge stranke?
Pozivu SDS se pridružujejo v stranki NSi. »Z ukinitvijo in z združevanjem volišč ljudem onemogočamo udeležbo na volitvah. To se žal sistematično dogaja že daljše časovno obdobje,« ugotavlja predsednik stranke Jernej Vrtovec. V stranki poudarjajo, da Slovenija nista le Ljubljana in Maribor, ampak tudi slovensko podeželje. »Vsak ima pravico, da gre enakopravno na volišče in voli,« je poudaril. Po Vrtovčevem mnenju bi morali strmeti k temu, da imamo čim več volišč, v praksi združevanja in ukinjanja volišč pa vidi simptom časa, »ko želi tudi vlada prek nadzornih institucij pravne države vplivati na potek dogodkov pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami«. Kot pravi, bi moral biti skupen interes vseh političnih strank, da imajo ljudje enakopravno možnost udeležbe na volitvah, zato za ohranitev oziroma povrnitev volišč na slovenskem podeželju poziva tudi druge politične stranke. Za zdaj odzivi niso znani, verjetno pa bodo stranke koalicije poziv raje preslišale.
Komisije arbitrarno ukinjajo volišča
Toda dejansko je problem že v samih osnovnih določbah glede izvrševanja splošne volilne pravice, predvsem aktivne (oddati glas). Splošne določbe namreč ne omenjajo natančne ureditve organizacije volišč. Zakon o volitvah v državni zbor določa le, da okrajna volilna komisija določi volišča na svojem območju. Pri tem mora upoštevati, da je volišče dostopno vsem volivcem in da razdalja od naselja do volišča praviloma ne presega 5 km (na podeželju) oziroma 3 km (v mestih). Minimalno število volilnih upravičencev v volilnem imeniku določenega volišča ni predpisano. V praksi Državna volilna komisija priporoča, da se volišče ohrani vsaj za okoli 50–100 volivcev, a to ni zakonska obveza – če je denimo vas zelo odročna, lahko volišče obstaja tudi za 20–30 ljudi, denimo v goratih občinah. To pomeni, da na tem področju vlada pravna praznina, saj o voliščih, če gre za parlamentarne volitve, arbitrarno odloča okrajna volilna komisija (v Sloveniji je 88 volilnih okrajev, enajst na volilno enoto), slednjo pa imenuje Državna volilna komisija.
Ni zakonskih razlogov za racionalizacijo
Če torej drži, da se število volišč statistično zmanjšuje, se volišča teoretično združujejo. V praksi to pomeni, da se eno volišče ukine, celoten nabor volilnih upravičencev (ali en del) pa se preusmeri na drugo volišče, ki je lahko precej bolj oddaljeno od tistega, ki je bilo ukinjeno. Zakonski razlogi za ukinjanje volišč ne obstajajo, torej je lahko razlog izključno v tem, da pri organizaciji volitev okrajna volilna komisija ne more zagotoviti kadra, ki bi spremljal potek volitev na tem volišču. Ali pa da bi volišče preprosto ukinili zaradi zmanjševanja stroškov – ker je laže organizirati volitve na enem volišču z 200 volilnimi upravičenci kot na dveh s po stotimi volilnimi upravičenci. Zakonsko je le določeno, da so volišča dostopna invalidom. Številke niso omenjene, običajno je predpisanih najmanj 150–200 volivcev (v mestih pogosto 300–500) in največ 2.000–2.500 volivcev na volišče (da se izognejo čakalnim vrstam). Če je volivcev manj kot 100–120, se volišče praviloma združi z bližnjim (razen če je vas zelo odročna – npr. visoko v hribih). Če bi združitev pomenila pot več kot 5–7 km ali slabo cesto pozimi, se volišče ohrani tudi za 30–60 volivcev (primeri: Osankarica, Podvolovljek, Drežniške Ravne itd.).
Je res kriva nedostopnost volišč za invalide?
SDS je doslej že večkrat opozarjala na primer občine Šmarje pri Jelšah (8. volilna enota), kjer so od leta 2011 dalje ukinili 28 volišč. Tudi sicer naj bi na območju sedme in osme volilne enote ukinili nekatera volišča, s tem pa tudi znižali udeležbo, saj se nekateri prebivalci zaradi večje oddaljenosti volitev raje ne udeležijo. Glavni razlog naj bi bil prav v tem, da ta volišča ne izpolnjujejo zakonsko določene obveze, da so dostopna za invalide. To je sicer precej nenavadno, saj bi lahko omogočili alternativno možnost, ki je nekoč že obstajala, namreč obisk terenske volilne komisije pri invalidih na njihovem domu pa tudi v domovih za starejše. Televizijski arhivski posnetki denimo pričajo o tem, da so volilne komisije na terenu obiskale precej starejših prebivalcev Slovenije na domu. Tako pa imamo sedaj opravka s politiko, da je bolje, da volišče ne obstaja, kot če nima urejenega dostopa za invalide. Da seveda niti ne omenjamo težav z lokalnim javnim prevozom, ki ob nedeljah skoraj ne deluje.
Gre za kršitev ustave!
Seveda bi šele pregled, kako so sestavljene okrajne volilne komisije, in kronologija ukinjanja posameznih volišč pokazala bolj točno ozadje ukinjanja volišč. V tem primeru gre zagotovo tudi za ustavno kršitev pri zagotavljanju volilne pravice v praksi. Vendar je zelo malo verjetno, da bi se ustavno sodišče o tem izreklo že pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami. Že pred zadnjim referendumom smo v uredništvo dobili več obvestil glede zagotovitve glasovanja na referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v domovih za starejše. To je seveda še ena od zgodb, ki kaže na to, da skuša aktualna oblast na tih način omejevati volilno pravico, kar pomeni grobo kršitev ustave, saj določena kategorija prebivalstva zaradi prebivanja zunaj mestnih središč veliko teže uresničuje svojo (aktivno) volilno pravico, s čimer so tudi v neenakem položaju.
