Piše: Gašper Blažič
Božič velja med krščanskimi prazniki za najbolj »ljudskega«, posvojil ga je tudi sekularni svet, čeprav v ospredje postavlja predvsem potrošništvo in zabavo. Božični čas se začne na sveti večer, torej 24. decembra ob mraku.
Toda sporočilo božiča – ime praznika pomeni »mali Bog« − je jasno: mir ljudem na zemlji. Tako so namreč prepevali angeli ob Jezusovem rojstvu in oznanili rojstvo obljubljenega Odrešenika pastirjem na betlehemskih poljanah. Dopolnilo se je torej to, kar so oznanjali preroki skozi stoletja. Izraelsko ljudstvo je namreč po prerokbah pričakovalo prihod Mesije, kar pomeni »maziljenec«, tisti, ki je poslan, da osvobodi in odreši ljudstvo. Grško ime za hebrejsko ime »Messiah« je »Hristos«, latinizirano »Kristus«. Vendarle pa velika večina Izraelcev ni pričakovala, da bo, kot piše evangelist Janez, večna Beseda »postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14), kar pomeni, da je na svet prišel učlovečeni Bog, ki je povsem drugačen kot vsi do tedaj znani bogovi iz tedanjih poganskih izročil.
Kdaj so začeli praznovati božič?
Marsikdo se sprašuje, zakaj božič praznujemo prav 25. decembra. Prvo zgodovinsko izpričano krščansko praznovanje božiča na 25. december je bilo v Rimu leta 336, pri čemer ni povsem jasno, kdo je to uvedel. Nekateri to pripisujejo cesarju Konstantinu, drugi papežu Juliju I. Zgodovinski datum Jezusovega rojstva ni znan, vendar pa evangelijsko poročilo jasno kaže, da ne gre za legendo ali mit, saj Lukov evangelij omenja, da se je to zgodilo v času cesarja Avgusta, ko je bilo izvedeno ljudsko štetje v Palestini. Kvirinij je bil tedaj cesarski legat v Siriji in s tem nadoblastnik Palestine, v sami Judeji, njenem središču torej, pa je vladal Herod, po rodu Idumejec, kar je pomenilo, da je bil za Jude pogan. Čeprav se dandanes širi, da je »pravoslavni božič« 7. januarja, je treba povedati, da to ni povsem res – tudi vzhodni kristjani, ki uporabljajo sicer julijanski koledar, še vedno praznujejo božič 25. decembra. Takrat je po gregorijanskem koledarju, ki je na Zahodu nadomestil julijanskega in bil sprejet tudi v civilno rabo, 7. januar. Zakaj 25. december? V tem času so (na severni polobli) dnevi najkrajši, zimski solsticij, obrat, pa se zgodi že malo pred božičem. Praznik se je tako inkulturiral na ta datum iz več razlogov: zaradi poganskih praznovanj boga sonca, pa tudi pod vplivom judovskega praznovanja hanuke, ki je zaradi vezave na lunin koledar premakljiv osemdnevni praznik. Letos se je začel 14. decembra in končal 22. decembra.
Advent kot priprava
Prav judovska hanuka s postopnim prižiganjem sveč na neki način spominja na krščanski adventni čas. To je čas spokornosti in pričakovanja. V bogoslužnem koledarju advent pomeni začetek novega liturgičnega letnega cikla in traja štiri nedelje, kar označujejo tudi štiri sveče na adventnem vencu (ali šopku). Ne gre samo za pripravo na božič, ampak tudi za premišljevanje o vnovičnem Kristusovem prihodu v slavi, pa tudi o tem, kako je Jezus navzoč med nami. Za vsakega človeka je »konec tega veka« s telesno smrtjo, s katero se rodi za večno življenje. Zato je adventni čas tudi »mali postni čas« in ga zaznamuje vijolična barva, ki je barva spokornosti in upanja (nima veliko zveze z »veselim decembrom«). Najzgodnejši datum začetka adventa je 27. november (če je božič na nedeljo), najkasnejši pa 3. december (če je božič na ponedeljek). Od 16. decembra dalje pa v cerkvah poteka neposredna priprava na božič s t. i. božično devetdnevnico, ki je liturgično zelo bogata in nas uvaja v božično skrivnost. Že pred tem se spominjamo godovnih dni nekaterih najbolj znanih decembrskih svetnikov (sv. Nikolaj, sv. Barbara, sv. Lucija itd.) ter praznujemo Marijino brezmadežno spočetje (8. decembra). V času božične devetdnevnice pa obstajajo tudi kvatrni dnevi, namenjeni zahvali, spokornosti, postu in dobrodelnosti. V koledarjih je posebej označena samo kvatrna sobota pred četrto adventno nedeljo, dejansko pa gre za sredo, petek in soboto pred četrto adventno nedeljo. V adventnem času se kot ena osrednjih svetopisemskih osebnosti pojavlja zlasti sv. Janez Krstnik, ki je neposredno pripravljal pot Odrešeniku.
Navade na sveti večer
Božični čas se tako liturgično začne 24. decembra ob mraku. To je prvi sveti večer, večer skupnega praznovanja skorajšnjega rojstva Božjega sina. Slovenci imamo bogato izročilo božičnih ljudskih, pa tudi zborovskih pesmi, nekatere pa so prišle k nam iz tujine, tudi zelo priljubljena »Sveta noč« (avtor Franz Gruber), ki jo je za slovenski prostor prvi prevedel in priredil Jakob Aljaž, pa »Hitite kristjani« itd. Slovenci imamo navado, da postavimo jaslice, medtem ko je navada postavljanja božičnega drevesca nekoliko novejša in bolj globalizirana. Na ta sveti večer tudi pokropimo domove z blagoslovljeno vodo in pokadimo s kadilom, po možnosti z blagoslovljenim. Vabljeni smo, da ta čas preživimo v miru in zbranosti ter veselem praznovanju. Nič ni narobe, če si na ta večer privoščimo bolj slavnostno večerjo in tudi kakšno sezonsko slaščico, od potice do piškotov. Vrhunec praznovanja božične noči je polnočna maša, čeprav mnoge župnije omogočajo tudi zgodnjo polnočnico. Na sam božični dan smo vabljeni, da spremljamo papežev blagoslov mestu (Rim) in svetu (malo pred dvanajsto uro).
Božič kot praznik traja osem dni
Vendar pa se božično praznovanje s tem ne konča. Božič dejansko kot praznik traja osem dni, božični čas pa traja do nedelje Jezusovega krsta (v prvi polovici januarja). Božična osmina se konča z novim letom, ki je za kristjane marijanski praznik in vabi k premišljevanju o miru. Ne samo na svetu, ampak predvsem v srcih. Čeprav so silvestrski večeri velikokrat posvečeni rajanju, obstajajo tudi drugačni načini – nekatere cerkve organizirajo novoletne polnočnice. Zanimivo je denimo preživeti novo leto v Medžugorju, kjer se ob desetih zvečer začne čaščenje Jezusa, približno ob pol polnoči pa se začne slovesna maša. Po končani maši sledijo voščila in nadaljevanje praznovanja po hišah. Sam novoletni dan pa ljubitelji glasbe po svetu, tudi pri nas v Sloveniji, preživijo ob spremljanju prenosa vsakoletnega novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov. Nekaj dni kasneje, 6. januarja, pa sledi še praznik Gospodovega razglašenja v spomin na obisk modrih z Vzhoda (ali treh kraljev, kakor se je to zakoreninilo v ljudskem izročilu). Ta dan spominja na to, da je bil rojeni Odrešenik razglašen vsem narodom na svetu. Prvi so ga počastili betlehemski pastirji.
Sporočilo božičnega praznika
Kakšno sporočilo ima božič? Predvsem to, da Bog ni oddaljeni Bog, ampak med nami navzoči, Bog z nami torej. V Jezusu je dobil vidno obliko in tudi glas, s katerim je govoril ljudem. Jezus se ni rodil v romantičnih okoliščinah, prav nasprotno. Za Jožefa in Marijo, ki se ji je dopolnil čas poroda, ni bilo prostora v betlehemskih prenočiščih. Zateči sta se morala v hlev, nekakšno votlino, namenjeno za zavetišče domačim živalim. Novorojenega Jezusa Marija ni položila v mehko posteljo, pač pa v trdo slamo v jasli, v prostor, namenjen prehranjevanju živine. Jezus torej ni prišel na svet v kraljevski palači, pač pa v revščini. Dobrih trideset let kasneje pa so ga obsodili in pribili na križ. Toda po treh dneh je vstal. V svet, ki zavrača resnico, ni mogel prinesti miru. Zato pa smo vabljeni, da predvsem na sveti večer s svojimi besedami povabimo Jezusa, da vstopi v naše življenje, naj vstopi v naše stiske. Takrat bo tudi v našem življenju lahko prevladala svetloba nad temo, kot pravi naslov tega članka, ki je vzet iz prvega berila na polnočni maši.
Naj bo torej božič poln miru, blagoslova in resničnega veselja. To vam iz srca želi uredništvo Demokracije.
