Piše: dr. Matevž Tomšič
Da je v samostojni Sloveniji sodstvo ena najbolj nevralgičnih točk postkomunistične tranzicije, ni izvirna ugotovitev. Sodi med tista družbena področja, ki so doživela najmanj sprememb, kjer je kontinuiteta s prejšnjim režimom najmočnejša.
To se kaže v kadrovskem smislu, saj so (bili) na nekaterih ključnih položajih na sodiščih in v tožilstvu (predsednik vrhovnega sodišča, generalni državni tožilec) ljudje, ki so bili zvesti izvrševalci komunistične represije. Še bolj pa se to vidi v prevladujoči mentaliteti, ki preveva tudi mnoge mlajše kadre, po kateri so pravosodni organi instrument za obračunavanje z nasprotniki točno določene politike (tiste, ki je trenutno na oblasti).
Posledica tega je spolitiziranost, ko se za obravnavanje določenih deliktov uporabljajo izrazita dvojna merila v odvisnosti od tega, kam tisti, ki naj bi jih bil zagrešil, v političnem smislu sodi. Tako so v nekaterih primerih za obsodbo dovolj že t. i. indici (četudi ne dokazujejo ničesar), v drugih primerih pa ob očitnih dokazih sploh ne pride do pregona. Nekateri si lahko privoščijo malodane vse, drugi pa praktično ničesar. Medtem ko je zoper ene dovoljeno marsikaj, drugi uživajo zaščito kočevskih medvedov. Enim se lahko grozi s smrtjo, pa to za organe pregona ni prestopek, medtem ko drugim ni dovoljeno nameniti kakšnih ostrejših besed, saj so te deležne kazenskih sankcij.
Posledica tega je izrazita nekonsistentnost v odločitvah sodišč. To velja celo za ustavno sodišče. Spomnimo se, da je to v primeru »Titova cesta« razglasilo neustavnost poimenovanja cest in drugih javnih objektov po nosilcih komunističnega režima; a ko je potem župan Radencev Roman Leljak želel odpraviti poimenovanje ulice po istem komunističnem diktatorju Titu, ga je isto ustavno sodišče ustavilo. Očitno razsodbe niso odvisne od same obravnavane materije, ampak od političnih razmerij znotraj organa, ki razsoja.
A deformacije pravosodja niso značilne samo za Slovenijo in mnoge druge postkomunistične države. Velike pomanjkljivosti v njegovem delovanju je mogoče zaznati tudi v etabliranih demokracijah. Tam se vse pogosteje dogaja, da sodišča namesto zakonu sledijo ideologiji. To pomeni, da je bolj kot to, kakšno dejanje kdo stori, pomembno, kdo ga stori. Da se nekateri preganjajo zaradi izrečenih besed, drugi pa ne zaradi storjenih kaznivih dejanj. Da se nekaterim storilcem »gleda skozi prste« zato, ker pripadajo kakšni domnevno marginalizirani skupini.
Tako sta ameriško javnost pred kratkim pretresla brutalna zločina, katerih žrtvi sta bili dve mladi ženski. Prvi je bil umor Irine Zarucke na vlaku v Charlottu, drugi pa zažig Bethany MaGee na metroju v Chicago (pri čemer je utrpela hude opekline). Obe žrtvi sta bili belopolti, oba storilca, Decarlos Brown in Lawrence Reed, pa temnopolta. Šlo je za večkrat obsojena prestopnika, znana po nasilništvu, ki bi morala sedeti za rešetkami. Da ni bilo tako, gre »zasluga« ameriškemu sodstvu v podobi sodnic Terese Stokes in Terese Molina-Gonzalez. Ti dve sta kriminalca izpustili iz pripora in jima s tem omogočili storiti ostudni dejanji. Zato nosita velik del odgovornosti za storjena zločina. Pri tem ni naključje, da sta obe pripadnici etničnih manjšin, ki ju je na položaj postavila politika Demokratske stranke v okviru zagotavljanja »raznolikosti, enakosti in vključenosti. V vlogi sodnic se očitno nista videli kot varuhinji zakonitosti, ampak kot prebujenski aktivistki, ki omenjenih dveh in mnogih podobnih nista imeli za to, kar dejansko so – se pravi zakrknjeni zločinci, ampak za žrtve nekakšnega sistemskega zatiranja.
Ko sodstvo neha služiti svojemu poslanstvu vzdrževanja reda, varnosti in zakonitosti ter začne promovirati politiko in/ali ideologijo, postane del problema. Namesto stebra pravne države se sprevrže v orodje njenega spodkopavanja.
