Piše: Gašper Blažič
Že včeraj smo objavili videoposnetek, v katerem je nastopil zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan in odločno podprl zloglasni zakon, ki legalizira zastrupljanje in ubijanje bolnikov, ostarelih in osamljenih.
Milan Kučan je namreč izpostavil »…pravico človeka, da odloča o svojem življenju in da tega ne prepušča nikomur kot monopol, ampak da to skuša uveljaviti svojo pravico takrat, ko gre za končanje njegovega življenja …«. Češ, vsak naj odloča izključno sam, kdaj želi končati svoje življenje. Zanimivo je, da to manipulacijo levica ves čas ponavlja, češ »moje življenje, moja izbira« – kot da bi do sedaj o življenju ljudi odločali le drugi.
Kako je Kučan gradil svoj “monopol nad resnico”
Zanimivo je sicer, da je Kučan v svoji politični karieri večkrat omenjal besedo »monopol«. Zlasti »monopol nad resnico«. Že v času, ko je prevzel vodenje Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, torej leta 1986. V zvezi s tem smo našli zanimiv pasus prav iz tistega obdobja. Takole piše arhivska stran njegovega predsedniškega urada, ko opisuje srečanje Zveze rezervnih vojaških starešin ob Dnevu borca (4. julij 1986), na tem dogodku je Kučan nastopil kot glavni govornik. In dodajmo: šlo je za rezervne vojaške starešine JLA, republiška TO je bila tedaj še »dekla« Titove mogočne armade, ki je po vzoru sovjetske Rdeče armade delovala povsem v duhu komunizma. Torej:
Takoj ob prevzemu funkcije predsednika CK ZK Slovenije se je Milan Kučan jasno opredelil za odprt politični dialog, za demokratično, polemično in ustvarjalno soočanje mnenj. Hkrati je odločno zavrnil politiko, ki si prisvaja monopol nad resnico. V svojem govoru vojaškim starešinam in borcem druge svetovne vojne je s tem v zvezi med drugim dejal: “Prisvajajo si monopol nad resnico, prav tako kot to počne birokracija. Tudi njim niso potrebni argumenti, dovolj je njihovo mnenje, dovolj je zgolj trditev. Privzamejo si nepreklicno pravico do političnih in človeških kvalifikacij in diskvalifikacij tistih, ki ne mislijo tako kot oni, do uporabe neresnic in potvarjanja dejstev, pravico do pritiska na delo sodišč in drugih demokratičnih institucij našega sistema. Prav imajo, ko trdijo, da dialog ni možen. Kajti dialog je možen samo kot pogovor enakopravnih, kot pogovor ljudi, ki v interesu stvari, ideje in resnice varujejo dostojanstvo sogovornika. Spomniti se velja prav v tej zvezi na Voltaira in njegovo znamenito misel: “Ne strinjam se s tvojim prepričanje, toda pripravljen sem dati življenje, da ga lahko ohraniš”. Demokratični boj mnenj nam je potreben kot kruh.«
Napade “birokracijo” in “antidemokrate”, njihova imena pa zamolči
Torej, na prvi pogled bi lahko rekli, da se je Kučan že takrat izkazoval kot »velik demokrat«, v času, ko to še »ni bilo moderno«. Pazite, gre za leto 1986, torej še pred izidom znamenite 57. številke Nove revije s prvim slovenskim nacionalnim programom. Toda dejansko Kučan tu nekoga napada (ni napisano, s kom polemizira, saj je to v svojih govorih zamolčal). Na eni strani kakor odpira vrata demokraciji in različnim mnenjem, na drugi strani pa drugače misleče diskvalificira, češ da si oni prisvajajo »monopol nad resnico«, in potem spet podpre kakor enakovredno soočenje mnenj. Pri tem omenja celo pritisk na sodišča. Zanimivo!
Marsikdo bi lahko pomislil, če je bil to morda Kučanov obračun s starimi dogmatskimi silami znotraj ZKS, pri čemer bi lahko cikal na svojega predhodnika Franca Popita (no, vmes je CK vodil še Andrej Marinc, Popit pa je bil takrat, leta 1986, predsednik republiškega predsedstva, šele dve leti kasneje ga je zamenjal legendarni brkati Janez Stanovnik-Tine). Vendar Kučan o imenih molči. Verjetno zato, da bi pustil odprte interpretacije svojega govora, ki bi ga lahko uporabil tudi kdaj kasneje. Očitno je razmišljal o prihodnosti. Če bi predpostavljali, da je imel v mislih demokratično opozicijo, ki ji je dve leti kasneje (aprila 1988) na znamenitem tacenskem udbovskem sestanku prav nesramno podtaknil »fašistoidne manire«, bi se lahko samo čudili, saj leta 1986 še ni obstajala nobena od organizacij, ki so kasneje orale ledino slovenskega političnega pluralizma. Uredništvo Nove revije se je šele pripravljalo na izid nacionalnega programa, Društvo slovenskih pisateljev pa je takrat vodil še Tone Partljič, sicer Kučanov prijatelj. Kučanov zoprnik Popit, z vzdevkom Jokl, nekateri pa so ga posmehljivo klicali Berija, je sicer iz CK ZKS protestno odšel jeseni 1989 in ob tem Kučanu napisal celo več odprtih pisem.
Pri tem velja izpostaviti še eno zanimivo podrobnost: Kučan je »monopoliziranje resnice« pripisal »birokraciji«. Karkoli že to pomeni. Ni pa slučajno, da je v istem času na oblast v CK ZK Srbije prišel Slobodan Milošević, ki je svoj položaj utrdil prav z »antibirokratsko revolucijo«.
Podtikali drugim to, kar so sami počeli
Kučanovi demokratični retorični spretnosti so mnogi nasedli. Gre za vzorčen govor, ki je kasneje postal podlaga mnogim manipulacijam, tudi tisti o diskreditaciji in likvidaciji iz leta 1994. Kako demokratičen pa je partijski šef v resnici? Samo večinoma nepozorna javnost mu je dejansko jedla iz roke, dejansko pa je znal spretno igrati vlogo žrtve in vlogo »monopolista«, ki mu je bila zelo domača tudi po letu 1990, spretno podtikati drugim. Sintagmo »monopol nad resnico« so levičarji tako izrabljali za napad na Janeza Janšo v času, ko je bil predsednik vlade, pa tudi takrat, ko je bil v opoziciji, češ da želi utišati kritične medije (kar dandanes dejansko počne prav Robert Golob, ki ga podpira prej omenjeni Kučan). Vendarle velja izpostaviti, da je Kučan v zgodnjih 90ih letih, ko ni bilo več mogoče ustaviti tedaj šokantnih zgodb o komunističnih pomorih, izumil teorijo o »več resnicah«. Pri čemer pa se sam ni odpovedal monopolu nad resnico o tem, kaj se je dogajalo med vojno in po njej, saj so njegovi jurišniki ves čas diskvalificirali vse, ki so si upali predstavljati pravo resnico o komunističnem partizanstvu in revoluciji. To počnejo tudi danes.
Duhovni boj proti krščanstvu ter proti naravnemu pravu
Po tistem, ko je Kučan s figo v žepu segel v roko ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju v Kočevskem rogu (8. julija 1990) in manj kot leto kasneje poskrbel, da so nadškofu odrekli pravico do mikrofona na razglasitvi samostojne Slovenije, se je izkazalo, da ne gre zgolj za politični boj proti opoziciji, niti za kulturni boj proti Cerkvi, ampak za duhovni boj proti civilizaciji kot taki. Ne torej samo proti krščanstvu, ampak tudi proti naravnemu pravu.
Pred kratkim, ko je prišlo do tragičnega dogodka v Novem mestu zaradi romskega nasilja, je Kučan namesto, da bi pozval k odgovornosti vlado, raje »pozval k razmisleku, kako naprej«, s čimer je slovenski javnosti ponudil »kamilice« (če uporabim priljubljeno frazo Mirana Videtiča). Sedaj pa kakor brani pravico vsakega človeka, da o svojem življenju – tudi o njegovem »umetnem« skrajšanju – odloča sam. Kot da bi doslej o tem odločali drugi. Da ne prepušča drugim tega »monopola« – uporabil je prav to besedo. Pri tem pa je očitno pozabil, da si tudi sami nismo izbrali, kdaj in kako se bomo rodili (kot Slovenci, Nemci, Afričani …) – torej ima nekdo »monopol« nad našim obstojem, če uporabimo Kučanovo terminologijo. Mimogrede, kristjani izpovedujemo, da je oblast v rokah Boga (tudi preko liturgične molitve »Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast …«) – in to je tisto, kar nasprotnike tako zelo moti, saj si želijo, da bi sami prevzeli vlogo b(B)oga. Človekov greh pa se je začel ravno s težnjo »biti kakor Bog«.
In mimogrede, to nedeljo, ko bo referendum, je tudi nedelja Kristusa Kralja vesoljstva, to je zadnja nedelja v cerkvenem liturgičnem letu. Naključij ni. Odločalo se bo o “bogovih”, ki bi dobili za svoj status potrditev od ljudi. Bomo to res dopustili?
