Piše: Vančo K. Tegov
V sklopu letošnjega »Misijona po misijonu, je v četrtek svoje razmisleke, pomisleke, pričanje in še obratno smer delil dokaj mlad a z nekaj izdelanimi stališči in misli o tem kaj smo, kaj hočemo, kaj zmoremo in kako narediti družbo boljše, s tem da postanemo tudi mi boljši. O tem in še čem so rekli tudi tam prisotni, pravzaprav so, smo k razmisleku in premisleku dodali svoje.
Za delovanje v prid sodržavljanov je potrebno ali bi moralo biti tako, da imaš prioritete pravilno nastavljene, da si utrjen vrednotno in moralno ter da si deležen podpore edine »zveličavne« celice, enote v veh ozirih, to je družina. Pravilno nastavljen in utrjen temelj drži tvojo mentalno in vedenjsko ter vrednotno hišo na enem mestu brez oscilacij in pretresov, ki bi to hišo zamajali. Tudi tako mora biti postavljena tvoja »hiša«, da si ne domišljaš in da si ne delaš utvare, da se nezmotljiv in nezamenljiv. Potem to gre in zelo verjetno tudi traja. In predvsem, kljub morebitnim pastem prijetnosti in koristi zahodnega načina življenja in tempa, se ne ujeti v pasti ki si jih nastavlja ali si človek sam, večji del nevede, celo nastavlja.
Kako je treba jemati politiko, da bi lažje delovali v njej?
Vse prej kot tole kar doživljamo sedaj, v tem času, s posebnim poudarkom na aktualni čas, ali sestava in konstelacija v kateri je vse preveč drame, polno žolča, »psovki«, nizkih udarcev, diskreditiranja pri katerih ni zadržka da se ne bi nanašali še na tisto kar mu pravimo da je sveto, to so otroci. Najboljša je ali bi bila ta politika ki smo vanjo vključeni, da politika postane bolj dolgočasna, kar bi v biti morala biti ker je obrt, katero sicer moraš obvladati, se izpopolniti tam kjer so kakšne »škrbine« jih zadelati tako da bi lahko bil najbolj doma v tem kar so ti volivci zaupali.
Pa žal, se samo oddaljujemo od tega. Politika na našo žalost polni skoraj dobro tretjino v medijih neglede na vrsto medija. Ne nekih suhoparnih novic ampak afer, večji del na silo narejene, polnih podtikanj, insinuacij, neresnic. Če pa je medij bolj »specializiran« za senzacionalizem se dodajo še ekstra začinjene novice iz črne kronike in podzemlja, potem smo naredili »vse«. Poln klobuk vsega neumnega in nepotrebnega. In iz morebitnega pričakovanega zgleda za državljane kot njihovi izvoljenci, se dogaja to, da je vsakemu normalnemu nerodno in se pokrije čez glavo zaradi drame oziroma nizko kakovostne drame in »žajfnice«, ki jo ponuja parlamentarna in politična scena. Sramotenje pred kamerami in za govornico je na dnevnem redu.
Ali je lahko konservativnost napredna?
Odgovor je pritrdilen. Na strani vrednot zagotovo. Stališča ki izhajajo iz teh vrednot so koristna za družbo, prav tako za obstoj slovenskega naroda. Tam kjer je življenje je tudi napredek. S kulturo življenja, od spočetja naprej, se ohranja narod, ljudi, države, podnebje, krajina. Vse. V primerjav s tistimi ki negujejo kulturo smrti, groze in celo načrtnega iztrebljanja lastnega naroda. Tam težko najdemo kakšno področje življenja kjer bi lahko videli njegov prispevek k boljšemu jutri. Dekadenca, razgradnja, priprava na izginjanja posameznih narodov zaradi nekega moralnega dolga do državah tretjega sveta, je dejansko bodoča »grobnica« za prenekaterega naroda. Za slovenski to zagotovo drži. Težko si predstavljamo ohranjanje naroda, etnije s pomočjo 67 spolov, ki bi opravljali vlogo glede natalitete ali povečanje rodnosti. Ali kot je rekel nekoč nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, da so »za splav tisti k so se že rodili«. Kako deplasirano s strani woke zmedencev . Ohranjanje dosežene civilizacijske stopnje je možno in zmožno s strani družine z dobro zastavljenim vrednotnem sistemom, ki temelji na krčanskem nauku in vedenju o njem.
Morda je na nek način opogumljajoče da del mlade ali zelo mlade populacije ( v zgodnji fazi polnoletnosti) se odloča za graditev svoje prihodnosti na jasnih temeljih krščanske družbe.
Za kulturo življenja. In spoštovanje ustave.
In če zaključim s kulturo življenja v nasprotju z kulturo smrti, je potrebno dodati, da je življenje samo kot ustavna kategorija nedotakljivo in neodtujljivo. Vsak ki zagovarja kulturo smrti, posebej sedaj ko s pripravlja odločitev državljanov o uzakonitvi evtanazije ali z dvomljivo označbo »asistenca« pri prostovoljnem končanju življenja ki ni nič drugega kot zastrupljanje nekoga, ki se v danem trenutku ne more sam zavestno odločiti ter da to z nekim podpisom naredi namesto njega naredi nekdo drug. To je pravzaprav kršenje ustavne določbe o nedotakljivosti življenja, s tem tudi ustave same. To je kaznivo dejanje, ki ga mora država sankcionirati. Pravzaprav moramo dovoliti da se življenje izteče samo, naše in tuje, brez posega vanj tako in na takšen način, da ni v nasprotju z življenjem samim. Kršitelje ustave oziroma ustavne kategorije in s tem življenja samega pa sankcionirati. Zdrava družba in družba ki želi ostati in obstati to mora narediti. V nasprotnem nam grozi izginjanje.
