Piše: Mitja Iršič
Živimo v časih brez precedensa. Gospodarstvo ječi pod industrijsko-strukturnimi globalnimi spremembami, ki bodo zahtevale globoko zategovanje javnofinančnih pasov − vse to zaradi bruseljske fantazme zelenega prehoda. Slovenska vlada pa kot da živi v neki drugi dimenziji stran od resničnih življenj Slovencev, še vedno bije vojno z gospodarstvom in napada sam fundament naše blaginje, zraven pa brez zadržkov troši.
Na nedavni seji je vlada sprejela predlog državnih proračunov za prihodnji dve leti in napovedala, da se bo poraba zvišala na 17,7 milijarde evrov, leto pozneje pa celo na 18 milijard evrov. Kot v času najdebelejših debelih krav torej.
Vse to, medtem ko javne storitve stagnirajo ali celo nazadujejo. Vrste za zdravniške preglede so vse daljše (tudi nujne onkološke). Neopredeljenih zavarovancev – se pravi oseb, ki redno plačujejo zdravstvene prispevke in nimajo izbranega osebnega zdravnika, zobozdravnika ali ginekologa – je bilo leta 2020 približno 125 tisoč, letos jih je že 163 tisoč, po tem ko je vlada »dobila« vojno z zdravniki in s sindikatom Fides. Slovenski pokojninski sistem vedno bolj spominja na piramidno shemo, kjer bodo denar dobili predvsem tisti, ki so v »igro« vstopili prej. Kljub rekordnim vplačilom v proračun in rekordni porabi nas vlada prepričuje, da denarja ni. Nedavno je javnost šokirala odločitev poslancev Gibanja Svoboda, da si hudo bolni otroci z redkimi boleznimi ne zaslužijo zdravljenja v tujini, le nekaj dni kasneje pa je odjeknila novica, da bo vlada davkoplačevalski denar poslala palestinski oblasti pod vodstvom milijarderja Mahmuda Abasa – vladi, ki jo opazovalci že leta obtožujejo sistemske korupcije in tihe finančne podpore terorizmu proti izraelskim civilistom. Prav tako je država magično našla več kot 100 milijonov evrov za izplačila božičnic javnim uslužbencem in se posmehuje gospodarstvu, češ naj raje zaprejo vrata, če si božičnic ne morejo privoščiti.
Največji del tragedije, ki smo ji priča, je to, da se ljudje očitno ne zavedajo, v kakšno brezno neizbežno drvimo. Zadnje raziskave Mediane pravijo, da Slovenci izražamo dokaj visoko stopnjo optimizma glede življenja − delež optimističnih se je gibal okoli 60 odstotkov. Prav tako je večina prepričana, da bi si podjetja z lahkoto privoščila Golobovo obvezno božičnico. Z odprtimi očmi torej stopamo na rob prepada, podobno kot v letih 1983, 1988 in 2009.
Kaj se nam torej v resnici obeta?
Mednarodni denarni sklad (IMF) in Evropska centralna banka sta skupaj posvarila pred globalnim šokom oz. popolno nevihto trgovinske vojne, energetskim šokom zaradi vojne v Ukrajini in zelenim prehodom – oboje je scenarij, ki se aktivno uresničuje. Brez spremembe smeri EU čaka 4-odstotni padec BDP in 10- do celo 20-odstotni padec industrijske proizvodnje, kot po najslabšem scenariju napoveduje investicijska banka BNP Paribas. Tak padec bi pomenil večletno izgubo potencialne proizvodnje. Prav tako se omenja možnost stagflacije. ECB namreč opozarja na možnost vztrajanja inflacije na 4–6 odstotkih hkrati z recesijo, če energetski šok združi povišane stroške z znižanim realnim dohodkom, kar bi bil primer klasične stagflacije. Ob takšnem scenariju ni nobene možnosti za reševanje težav z monetarno politiko. Če se uresniči, bi lahko službo izgubilo 5 milijonov prebivalcev EU. Slovenija v teh skoraj apokaliptičnih časih postaja evropski gospodarski bolnik, hkrati pa vlada iracionalno zapravlja.
Vse to človeka navdaja z nelagodnim občutkom, da zdajšnja vlada deluje po načelu »požgane zemlje« – vedo, da ne bodo nikoli več kreirali državne politike, kaj šele da bi bili na vrhu izvršilne oblasti, zato jim je vseeno, kaj se bo zgodilo. Saniral bo nekdo drug. Vlada torej zapravlja kot pacient brez sorodnikov, ki je pravkar ugotovil, da mu je ostalo šest mesecev življenja. Na žalost vseh nas pa bo »pacient« v tem primeru za sabo pustil 2 milijona potomcev.
