Piše: Gašper Blažič
“Jaz nedvomno verjamem, da je tej tranzicijski levici in sedanji vladi pravzaprav preostalo še par mesecev tega delovanja. Upam, da do prihodnjih volitev ne bo naredila zelo veliko škode. Ampak zdaj po mojem občutku, ki se v bistvu sklada z nekaterimi mojimi starimi spoznanji in kilometrino, se je to volilno telo nekako že odločilo,” je v oddaji »Beremo« nedavno povedal sociolog in pravnik dr. Peter Jambrek, eden od arhitektov slovenske ustave in državnosti, ki je bil nekaj let tudi ustavni sodnik.
Če Jambrekove besede skrajšam, bi lahko usodo sedanje vladajoče elite zapisal v zgolj dveh besedah: gotovi so. Očitno pa to čutijo tudi sami, saj je samozavest vladajočih ta trenutek zelo načeta, saj se vznemirijo praktično že za vsako malenkost, tudi za vsak malo ostrejši zapis, ki vladajočim nastavi ogledalo. Obenem pa je mogoče zaznati populizem »na kratek rok«, saj je denimo premier Robert Golob med obiskom jugovzhodne Slovenije povsem odkrito namignil, da je po novem pripravljen popuščati pri davkih in da bo Slovenija po novem, pomislite, uvajala celo obvezne božičnice. Da seveda ne omenjamo njegovega estradniškega svaljkanja vse do Brezij.
A vendar, za Goloba veljajo besede, ki jih je leta 1918 cesarju Karlu I. izrekel tedanji vodilni slovenski politik Anton Korošec: »Vaše veličanstvo, prepozno je.« Cesar je namreč ponudil možnost oblikovanja južnoslovanske federalne enote znotraj monarhije, a slednja je bila zaradi prve svetovne vojne, ki je bila v zaključni fazi, povsem izčrpana, zmaga pa se je nasmihala kraljevini Srbiji in njenim zaveznicam. Če bi to storil kakšno leto prej, ko je Korošec v Majniški deklaraciji še predvideval možnost oblikovanja državne enote znotraj habsburških okvirjev, bi bilo to še mogoče izvesti. Tako pa je zamudil ugodno priložnost in popustil takrat, ko je bilo že jasno, da so monarhiji šteti dnevi in ni bilo mogoče rešiti ničesar več. Škoda za to zamujeno priložnost, saj bi bilo v nasprotnem primeru marsikaj prihranjeno – tako njemu in njegovi družini kot tudi Slovencem, ki smo v okviru nove države – razširjene Srbije – doživeli novo bridko realnost.
Ko smo že pri populizmu, velja spomniti na dogodek v romunski prestolnici 21. decembra 1989. Tistega dne je imel diktator Nicolae Ceasuşescu še svoj zadnji govor. Med katerim je med drugim obljubil dvig minimalne plače, da bi pomiril razburjene udeležence zborovanja. Ki so ga najprej bučno pozdravili, a na shod so bili dejansko privedeni s prisilo, saj bi v nasprotnem primeru ostali brez zaposlitve in še brez tistih skromnih sredstev za preživljanje, ki so zagotavljali bolj životarjenje kot življenje. Ko je romunski tiran ponujal dvig plač, je vrag že vzel šalo. Ni mu ostalo drugega kot da preko vojske in policije udari po protestnikih. Brutalno.
Na Ceauşescujevo Romunijo se je morda marsikdo spomnil v teh dneh, ko je opazoval padec komunistične vlade v Nepalu. Ki je postal republika pet let po strašljivem poboju članov kraljeve družine leta 2001. In se od tedaj naprej začel pogrezati v močvirje prenovljenega maoizma, ne glede na to, da je tamkajšnja komunistična stranka vladala preko volitev. Vendar se je končalo tudi to obdobje. Eno ključnih samomorilnih potez tamkajšnje vlade je bila blokada družbenih omrežij ter ostra cenzura, kar je predvsem mlade Nepalce – t. i. generacijo Z – pognalo na ulice.
In zagotovo tega vala ni mogel ustaviti niti krut umor mladega voditelja ameriškega domovinskega gibanja Charlieja Kirka. Ki so ga naši mainstream mediji proglasili za »desničarskega skrajneža« in tako potihem opravičevali brutalno to dejanje.
Slovenska vladajoča nomenklatura ima problem. Zmanjkuje ji časa, pa tudi sredstev, da bi svoje vladanje »loščila« pred javnostjo. Težavo ima tudi s tem, da sta se začeli edini opozicijski stranki v parlamentu med seboj zbliževati, potem ko je NSi ugotovila, da se ji začetno koketiranje z vladajočimi ni izplačalo. Pač pa je spoznala, kako resničen je tisti rek, ki pravi, da hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse. Po prostaškem in nestrpnem nastopanju mladega slovenskega »hamasovca« postaja jasno, da so vladajoči pripravljeni poseči tudi po življenjih – ne samo bolnikov ter nerojenih otrok, ampak tudi vseh ostalih ljudi. Pa je lahko novodobna Elena Ceauşescu stokrat ambasadorka otrok z rakom.
Skratka, konec je. Ta avtokratska kamarila bo zagotovo padla, tudi če bo hotela globoka država organizirati paralelne stranke »novih obrazov«. Po nekaj lekcijah pa bi lahko narod spoznal, da je čas eksperimentov mimo in da država potrebuje resno prenovo. Ne samo gospodarsko in pravno, pač pa predvsem moralno.
