Piše: G. B.
Čeprav nas vojaški strokovnjaki že dolgo časa opozarjajo, da je nevarnost globalnega konflikta sedaj veliko večja kot pred leti, pa se naša država očitno zelo slabo odziva na to.
Pred časom je sicer vlada obvestila javnost, da bodo 27. septembra testirali sistem za alarmiranje preko mobilnih telefonov. Toda to bi morali pravzaprav storiti že zdavnaj. Slovenci pravzaprav sistema, kot ga ima denimo ZDA, da v primeru izrednih razmer preko sistema EAS prekine TV in radijsko oddajanje, sploh nimamo. Marsikdo se bo ob tem spomnil, kako smo leta 1991 ob agresiji JLA dejansko imeli precej stihijski sistem obveščanja, ki pa je bil vendarle učinkovit, saj smo se ob zračnih napadih pravočasno umikali v zaklonišča. Žal te sreče niso imeli denimo vozniki tovornjakov ter gospodar kmetije na Medvedjeku 28. junija 1991 na tedanji magistralni cesti Ljubljana-Novo mesto (danes je tam avtocesta).
Zaklonišča ne zadostujejo niti za četrtino prebivalstva Slovenije
Ob nedavnih vdorih ruskih dronov na ozemlje Poljske so opozorila, da je obdobja miru konec, še pogostejša. Jasno je, da igra največjo vlogo pri preprečevanju vojn predvsem diplomacija, vendar je potrebno biti pripravljen tudi na neposredne učinke vojaških napadov, kar zahteva pripravljenost civilne obrambe. Takšen primer so denimo zaklonišča. V Sloveniji naj bi jih bilo okoli 2300, vendar ne zadoščajo za celotno prebivalstvo, saj se vanje lahko zateče maksimalno 350 tisoč ljudi. Večina zaklonišč je v urbanih središčih, veliko pa jih je zastarelih, slabo vzdrževanih ali preurejenih v skladišča, garderobe itd. Zgolj 17 zaklonišč ima veljavno potrdilo o primernosti, kar kaže na resne pomanjkljivosti. Čeprav je res tudi to, da je imela nekdanja Jugoslavija dokaj razvit sistem alarmiranja in zaklanjanja zaradi tedanjih veljavnih določil iz zakonodajnega sklopa o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti (kar je sicer kardeljansko izrazoslovje). Marsikdo se bo ob tem spomnil akcij v slogu »nič nas ne sme presenetiti«.
Po naših informacijah je vlada oz. MORS marca 2025 sicer naročila inšpekcijske preglede zaklonišč, da bi ocenila njihovo stanje in pripravila sanacijski načrt. Vendar poenotene evidence o zakloniščih ni. Veliko le-teh je načel zob časa ali pa so celo v zasebni lasti. Težava je tudi v zakonodaji, ki predvideva gradnjo zaklonišč le v mestih z več kot 10 tisoč prebivalci ter v pomembnih javnih ustanovah, kot so šole in bolnišnice. Toda za investitorje je to velikokrat le nepotreben strošek, zato ne preseneča, da so obstoječa ali slabe kakovosti ali pa slabo vzdrževana. Ali pa kar oboje. Mnoga nimajo delujočih zaščitnih vrat ter delujočega prezračevalnega sistema. Če bi prišlo do dogodkov, ki bi zahtevali množično uporabo zaklonišč – v slogu nedelje, 30. junija 1991, ko je veljal alarm za nevarnost letalskega napada za celo državo – potem bi verjetno prišlo do velike zadrege ali celo kaosa.
Ob tem velja spomniti, da izven urbanih središč javna zaklonišča praktično ne obstajajo. Razen tistih manjših v šolah in zdravstvenih domovih. Pa še ta v veliki večini niso opremljena z zaščito pred jedrskim orožjem. To pomeni, da če bi prišlo do črnega scenarija, bi bilo število smrtnih žrtev zelo veliko.
Namerno rušenje sistema za zaščito in reševanje?
V nekaterih državah, kot denimo Švedska, so se že pred časom lotili dolgoročnega pripravljanja prebivalstva na možnost izrednih razmer, denimo glede zalog pitne vode, konzervirane hrane, uporabo radia na baterije, odej, itd. V Sloveniji za zdaj še ni bilo zaslediti tovrstnih naporov, čeprav je res, da bi kdo takšne priprave razumel kot »širjenje panike«. Toda vendarle gre za preventivo. Žal je pri nas vse skupaj zavito v meglo, očitno pa je, da tudi Evropska unija ureditev tega področja prepušča bolj ali manj posameznim članicam – na drugi strani pa centralizira vse tisto, kar ni nujno.
Precej veliko skrb vzbuja tudi obstoječ javni zdravstveni sistem, ki je, to je treba priznati, v vse večjem razsulu. V primeru večje nesreče ali vojne bi sistem zelo verjetno kolapsiral.
Ob tem naj tudi spomnimo, da operaterji Centra za obveščanje na številki 112 stavkajo že od lani. Vendar se z njimi praktično nihče ne ukvarja. Več TUKAJ. Iz tega je mogoče sklepati, da sedanja vlada celo namerno uničuje sistem zaščite in reševanja. V primeru kriznih razmer bi torej pod sedanjo vlado doživeli veliko katastrofo.
